Avtizem

Osnovni simptomi motnje avtističnega spektra so pomanjkanje emocionalnih odgovorov do ljudi in reči, pomanjkanje verbalne in gestikularne komunikacije, še posebej motnja v govornem razvoju, nenavadnem obnašanju in stereotipov. Motnja se manifestira v zgodnjem otroštvu in ni ozdravljiva.

Avtizem je v prvi vrsti razvojna motnja, vendar se njegova prisotnost menja odvisno od starosti in življenjskih izkušenj. Ocenjuje se, da samo v EU za eno od motenj avtističnega spektra trpi okoli milijon prebivalcev, razmerje 1:375. Prevalenca je pri fantih štirikrat večja. Motnja je prisotna na vseh nivojih inteligenčnega kvocienta, vendar v 70-80% primerov funkcionira na bistveno nižjem intelektualnem in adaptivnem nivoju. Pri vsaki tretji avtistični osebi se pojavijo epileptični napadi.
 

Simptomi

Pri vseh primerih so prisotna tri področja simptomov:

1.    Motnja v razvoju socialnih kontaktov in interakcije

Motnje na socialnem področju se pojavljajo na različne načine. Za nekatere ljudi je značilna socialna osamitev, za druge pasivnost v socialni interakciji, s slabim ali prikritim interesom za druge osebe. V nasprotju s tem, pa pri nekaterih osebah prihaja do posebnega, vsiljivega in enostranskega načina, aktivnega sodelovanja v socialni interakciji. Skupna je omejena sposobnost empatije, čustva kažejo na svoj poseben način.

2.    Poškodba verbalne in gestikularne komunikacije

Pri nekaterih je govor povsem nerazvit, drugi so zelo redko besedni, vsem pa manjka sposobnost dvosmerne komunikacije in delitve. Stil in vsebina njihovih jezikovnih veščin je posebna, vključujoč z izmišljotinami, reverzijo in eholalijo, ki se manifestira skozi ponavljanje besed in kratkih stavkov npr. na vprašanje: »Se greva igrati?« otrok odgovori: »Se greva igrati?«.

Čustvene reakcije na verbalno in gestikularno pozornost so neprimerne. Razvoj govora je lahko pri avtističnih ljudeh prekinjen ali v regresiji. Repertoar izražanja in regulacije čustev je različen, omejen ali pretiran.

3.    Ozek interesni repertoar

Motena je domišljijska aktivnost, kar zavira in omejuje njihovo sposobnost razumevanja namer in čustev drugih ljudi. V nekaterih primerih se pojavlja pretirana domišljija, vendar se to redko dogaja. Avtistični ljudje imajo omejene sposobnosti anticipiranja tistega, kar se lahko zgodi in obvladovanja preteklih dogodkov.

Številni otroci z avtizmom razvijajo specifične interese ali preokupacijo neobičajnih vsebin, na določeno vzpodbudo se pojavlja neobičajna preobčutljivost ali neobčutljivost.

Pridružene so nespecifične značilnosti: anksioznost, motnje spanja in hranjenja, gastrointestinalne motnje, silovite napade besa s pogostim avtoagresivnim obnašanjem.

Poleg nestanovitnega obnašanja obstaja ogromna raznolikost na nivoju mentalnega funkcioniranja, ki se giba od povprečne in celo nadpovprečne inteligence, do težkih intelektualnih motenj. Pri treh četrtinah primerov avtizma, istočasno obstajajo poškodbe intelektualnih sposobnosti.
 

Avtizem v odrasli dobi

Adolescenca se definira kot doba določene zrelosti, samostojnosti in prevzemanja odgovornosti. Večina avtističnih otrok znake avtizma ohrani tudi v adolescenci. Zaradi razvoja in spremembe klinične slike, z adolescenco prihaja destabilizacija stabilne osebnosti. V številnih primerih se najstniška doba podaljša in se zavleče v pozna dvajseta leta. Po tem obdobju postane večina avtistov pomirjena in uravnotežena, pa čeprav njihove avtistične posebnosti ostanejo. Urejeno okolje in nadaljevanje razvoja omogočajo napredovanje odraslih oseb, tudi tistih pri katerih ta predvidevanja niso bila pričakovana.

•    V socialnih odnosih praktično ni izboljšanj – nimajo sposobnosti empatije, kar se rezultira s številnimi težavami pri vzpostavitvi prijateljstva, spolnosti in življenju v skupnosti.
•    Verbalna in destikulativna komunikacija – osnovno razumevanje verbalnega jezika niha od praktičnega nerazumevanja do brezpogojnega razumevanja. Destikulativno komunikacijo pogosto narobe razumejo.
•    Obnašanje je omejeno, enolično in ponavljajoče – neprimerno obnašanje lahko dominira. Celo kadar je ta tip obnašanja omejen, običajno obstaja ostanek dela takšnega modela obnašanja. Nekateri se lahko še vnaprej razvijajo.
•    Drugi zaznamki – ljudje, ki so bili dominantno hiperaktivni, lahko postanejo neaktivni in pasivni. Motnja se lahko prepreči s kontinuirano edukacijo in terapijo.
 

Potrebe odraslih avtistov

Zaradi snovanja programov habilitacije, rehabilitacije in izobraževanja je potrebno odraslim določiti katere človeške in posebne potrebe mora zajeti.

Mednarodno združenje Autism – Europe je na kongresu v Den Haagu 1992 prinesel Listino o pravicah ljudi z avtizmom. Osnovno načelo je, da morajo imeti ljudje z avtizmom enake pravice in pooblastila kot vsi ostali evropski državljani. Poseben poudarek je na njihovih pravicah in svobodnemu in popolnemu življenju v njihovih mejnih zmožnostih.

Potrebe odraslih ljudi z avtizmom so razdeljene v tri skupine:

•    Osebne potrebe, vključujoči socialne in emocionalne potrebe (skrb zase, zdravje, fizične potrebe, razvoj interesnih dejavnosti – hobijev);
•    Potreba posameznika znotraj neposrednega okolja – družina in institucije  (tolerantnost in sprejemanje drugih, prepoznavanje potreb drugih in sposobnost komunikacije z drugimi, čeprav v omejeni enostavni konteksualni interakciji);
•    Potrebe posameznika v širši okolici (pogosto zaradi netolerantnega odnosa okolja je potrebno da te osebe razvijejo čim višjo stopnjo samostojnosti, ki jim koristi v novih sredinah);
 

Za konec

Avtizem je prvenstveno razvojna motnja, njegova prezentacija se menja glede na starost in življenjske izkušnje. Osnovni simptomi so pomanjkanje čustvenih čutenj do ostalih oseb, pomanjkanje verbalne in gestikulativne komunikacije.

Reference:

1.    The Autism Explosion, dr. Bernard Rimland, www.autism.com
2.    Neural Theory of Behavior, dr. Bernard Rimland
3.    www.autismeurope.com

Morda vas zanima še:

Psevdocieza

Ultrazvok in razvoj avtizma