Friday, December 27, 2024

Kaj je disleksija?


Disleksija (dyslexia) je stanje, pri katerem se kljub povprečnim intelektualnim sposobnostim pojavljajo težave pri branju, pisanju in črkovanju. Težave so nevrološko pogojene ter se pokažejo pri pridobivanju in zavedanju maternega jezika. Disleksija ni posledica znižane motivacije, senzornih okvar, nespodbudnega domačega okolja ali česa podobnega, lahko pa se pojavlja skupaj z naštetimi dejavniki. Čeprav je to težava, ki traja vse življenje, se posamezniki uspešno spopadajo z njo, če jo le dovolj zgodaj odkrijemo in obravnavamo.
 


Vzroki za disleksijo

Dosedanje raziskave so pokazale, da ima veliko otrok z disleksijo starše, ki so imeli ali imajo še vedno podobne težave. Odkrili so, da imajo osebe z disleksijo večjo desno hemisfero možganov kot osebe, ki disleksije nimajo. To bi utegnil biti eden od razlogov, da so pri osebah z disleksijo močno razvita področja, ki jih nadzira desna polovica možganov: umetniške, športne in mehanske sposobnosti, posluh, ustvarjalno reševanje problemov in dobra intuicija.Znanstveniki poudarjajo, da imajo osebe z disleksijo nenavadne povezave med nevroni, saj so jih našli na neobičajnih mestih v možganih; poleg tega so ugotovili, da niso urejeni enako kot pri možganih oseb brez disleksije.

Študije so pokazale, da osebe z disleksijo pri branju ne uporabljajo istega dela možganov kot drugi bralci. Bralci brez disleksije pri branju vedno uporabljajo natanko določen, vedno enak del možganov, bralci z disleksijo pa ne. Zato sklepajo, da osebe z disleksijo pri branju ne uporabljajo najbolj pomembnega in učinkovitega dela možganov; to funkcijo prevzame neki drugi del možganov.
 

Opozorilni znaki v predšolskem obdobju


Če so disleksija ali motnje pozornosti v družini, moramo biti pozorni, če pri otroku opažamo znake, ki smo jih navedli spodaj. Pomembno je, da otroka s to težavo čimprej odkrijemo in da je otrok čimprej deležen strokovne pomoči.

Znaki:
 

  • Zaostanek v govornem razvoju – otrok vse do prvega leta starosti ne oblikuje nobene besede.
  • Zamenjevanje, obračanje delov besed: denimo čalapinke – palačinke, špenica – pšenica, makaroni – kamaroni …
  • Težave pri oblikovanju rim pri štirih letih.
  • Otrok se ne more naučiti zavezovanja vezalk.
  • Otrok ima več alergij, reakcij in obolenj kot vrstniki.
  • Zmedenost pri definiranju nekaterih prostorskih odnosov: leva-desna, nad-pod, prej-potem …
  • Dominantnost roke se ne ustali (ambidekstrija): otrok pri eni nalogi uporablja desno, pri drugi levo roko; roki menja celo pri izvajanju iste naloge.
  • Otrok ima težave pri poimenovanju črk in pri postavljanju črk v abecedno zaporedje.

 

Branje in črkovanje


Osebe z disleksijo pri branju delajo značilne napake, ki se odražajo tudi pri črkovanju. Najbolj tipične napake pri branju so:
 

  • Počasno branje, pri katerem se otrok vidno muči.
  • Glasno branje je počasno, po odrezanih sekvencah (ni tekoče in gladko).
  • Otrok pri glasnem branju pogosto ne upošteva ločil.
  • Otrok je po kratkotrajnem branju vidno utrujen.
  • Razumevanje prebranega je pogosto slabše, ker otrok vso energijo usmeri k pravilno prebranim besedam; slušno razumevanje je običajno veliko boljše.
  • Otrok pogosto obrača, zamenjuje ali premešča glasove v besedi: mak – kam, zima – miza, tri – tir.
  • Besede, ki so videti podobno, nadomešča z drugimi, čeprav lahko spremenijo celoten pomen povedi: zahod – zavod, prt – vrt, sveča – sreča, leva – lega …
  • Pri branju povedi ali zgodbe besedo nadomesti z novo sopomenko, čeprav si na pogled nista podobni: potovanje – izlet, jokanje – vekanje, deček – fant, čaša – kozarec …
  • Otrok izpušča ali dodaja kratke besede: od, smo, k, za, pri …

 

Pri črkovanju se pojavljajo zelo podobne napake kot pri branju. Napake nastopajo tudi, če otrok prepisuje iz knjige ali s table. Črkovanje je kljub ponavljanju in vajam velikokrat uporabljenih besed še vedno napačno. Pisni izdelki kažejo na negotovost pri črkovanju, kar se kaže v številnih pisnih napakah.
 

Težave z grafomotoriko – disgrafija


Osebe z disleksijo imajo zaradi slabe vizualno-motorične integracije pogoste težave z grafomotoriko (natančno risanje, vlečenje črt, rokopis). Pojavi se disgrafija (dysgraphia), katere znaki so naslednji:
 

  • Nenavaden prijem pisala: držanje pisala v pesti: palec čez ostale prste.
  • Otrok drži pisalo nižje ali višje, kot je običajno.
  • Pri nenavadni drži pisala je spremenjena tudi drža telesa: otrok se z nosom skoraj dotika zvezka.
  • Drža pisala in pritisk na podlago sta premočna: otrok pisalo pogosto odlaga ali stresa z roko.
  • Pisanje črk je počasno in mučno ter ne poteka tekoče.
  • Nenavadno oblikovanje črk: otrok piše črko narobe, denimo od spodaj navzgor ali od desne proti levi.
  • Težave pri postavljanju črk v vrstice: črke so večje ali manjše, kot narekujejo črte v zvezku.
  • Nenavadna prostorska organizacija v zvezku ali na listu: neupoštevanje robov, stisnjene ali zelo razširjene črke.
  • Zamenjava podobno oblikovanih črk: b-d, m-n, a-o, v-u.
  • Težave pri pomnjenju in oblikovanju velikih pisanih začetnic.

 

Pisni izdelki

Pisni izdelki oseb z disleksijo so neprimerljivi z njihovimi intelektualnimi in drugimi sposobnostmi. Njihova močna področja prepoznamo iz pogovora, vendar se to ne odraža v pisnih izdelkih. Značilnosti pisnih nalog oseb z disleksijo so:
 

  • Izražajo se v zelo kratkih povedih.
  • Pisanje jim vzame nenavadno veliko časa (disgrafija).
  • Slabo ali sploh ne upoštevajo ločil in slovničnih zakonitosti.
  • Veliko besed napišejo narobe.
  • Rokopis je skoraj nečitljiv (disgrafija).
  • Slabo izkoristijo prostor na papirju in ne upoštevajo robov.
  • Kljub večkratnem pregledu naloge pozabijo popraviti številne napake.

Druge težave

Disleksija najbolj “slovi” po težavah pri branju in pisanju, vendar jo spremljajo še nekatere težave, ki bi jih potrdila večina mam in učiteljic otrok z disleksijo. Težave se pojavljajo na naslednjih področjih:
 

  • Določanje nekaterih odnosov: težave pri zemljepisu (sever, jug, vzhod, zahod) in pri branju z zemljevida. Otroci z disleksijo se kaj hitro izgubijo v novem okolju, včasih pa celo v znanem. Težko se naučijo in si zapomnijo odnose, kot so levo-desno, nad-pod, gor-dol, prej-potem, spredaj-zadaj …
  • Sledenje vrstnemu redu pravil v nalogi: težave pri zavezovanju vezalk, pozabljanje na velike začetnice, težave pri pisnem deljenju in tipkanju.
  • Pomnjenje nepovezanih dejstev, ki niso v otrokovem interesu: težave pri poštevanki, pomnjenju znanstvenih dejstev pri fiziki in kemiji ter zgodovinskih podatkih (letnice, imena, kraji).
  • Organizacija in razumevanje zakonitosti časa: težave pri uporabi analogne ure, naštevanju mesecev po vrsti ter ocenjevanju danega časa in rokov (zamujanje, težave pri pomnjenju urnikov – kdaj se konča odmor).
  • Prostorska organizacija: težko si uredijo sobo, zato izgubljajo stvari, pripomočke pozabljajo doma …
  • Matematika: osebe z disleksijo so pogosto zelo uspešne na matematičnem področju, vendar se pri njih lahko pojavijo težave pri učenju zaporedja pisnega računanja, pri razumevanju ulomkov, učenju tabel in enačb na pamet, poleg tega utegnejo obračati števke – 23 = 32 …

Poklici, primerni za osebe z disleksijo

Težave, s katerimi se srečujejo osebe z disleksijo, še ne pomenijo, da te osebe ne morejo imeti uspešne kariere. Veliko jih šolanje nadaljuje na fakultetah. Poklicna področja, kjer najdemo največ oseb z disleksijo, so arhitektura, psihologija, notranje in zunanje oblikovanje, oblikovanje različnih materialov, športne dejavnosti, glasba, računalništvo, elektronika in mehanika, grafika, fotografiranje, kulinarika in gledališka umetnost.
 

Kako pomagati?


Starše otrok z disleksijo čaka v času otrokovega šolanja veliko ovir in zapletov. Šolski program je treba čimbolj prilagoditi otroku, ne pa otroka prilagajati šolskemu programu. Ker otrok piše težje in počasneje, mu lahko fotokopiramo zapiske. Učitelj naj upošteva težave pri branju in naj ga ne sili h glasnemu branju. Preverjanje znanja naj poteka v ustni obliki. Če se otrok nauči pisati na računalnik, mu dovolimo, da vse domače naloge piše na računalnik. Če finančne možnosti to dopuščajo, naj zapiske pri pouku piše na računalnik. Učitelj (sploh v nižjih razredih) naj snov prikaže prek slik in pogovorov. Če je možno, bi morala biti takemu otroku v šoli na voljo individualna pomoč strokovnjaka.Starši se morajo zavedati, da branje dolgih romanov in pisanje obširnih spisov otroku ne bo pomagalo. Pomembno je, da čimbolj spoznajo otrokove težave in mu na najboljši možen način skušajo pomagati. Novo snov naj se učijo z njim ob pomoči miselnih vzorcev s skicami in slikami ter uporabo različnih barv. Ugotoviti je treba otrokov stil učenja in spodbujati njegova močna področja. Bolje je, da se uči v krajših in manjših enotah kot neprekinjeno tri ure.

Če je otrok z disleksijo deležen ustrezne pomoči ter razumevanja staršev in učiteljev, se bodo napredki zagotovo pokazali. In to je najpomembnejše.
 

Miti o disleksiji


Starši otrok in odrasle osebe z disleksijo se pogosto srečujejo z mnenji in izjavami, ki nimajo resničnega temelja. Nekaj neutemeljenih in neresničnih mitov o disleksiji:
 

  • Branje je povezano samo z intelektualnimi sposobnostmi. Če nekdo slabo bere, ne more biti preveč bister.
  • Nadarjen otrok ne more imeti disleksije.
  • Težave iz predšolskega obdobja bodo izginile do tretjega razreda.
  • Ponavljanje razreda bo otroku z disleksijo pomagalo, da bo dozorel in se razvil za branje.
  • Otroci prerastejo disleksijo sami od sebe.
  • Disleksija je posledica težav z očmi. Pomagale bodo vaje za oči in očala.
  • Vsi otroci, ki zamenjujejo črki b in d, imajo disleksijo.
  • Če otrok ne piše zrcalno in ne obrača črk in števk, nima disleksije.
  • Edina prava rešitev je ura glasnega branja vsak dan.
  • Otroci z disleksijo se morajo šolati v šoli s prilagojenim programom.
  • Če bo otrok z disleksijo uporabljal računalnik, ne bo znal nikoli pravilno črkovati.
  • Takšne otroke moramo prilagajati šolskemu sistemu.
  • Na testu otroku z disleksijo ne damo dodatnega časa, ker mu tako ponudimo dodatne možnosti, ki jih sošolci nimajo.


Vir: www.viva.si

Kategorija:   Novice, Zdravje
Naslednji prispevek

Hiperaktivnost

13 junija, 2012 0