Ginekološke operacije

Ženske se pogosto izogibajo nekaterim vprašanjem. Čeprav pogosto slišijo, da se svet vrti okrog spolnosti, o njej ne govorijo rade. Ko so zdrave, mislijo, da ni potrebno, da bi karkoli vprašale svojega ginekologa. Tudi ko se zdravstvene težave s spolnimi organi pojavijo, se z ginekologom običajno ne pogovorijo o “vsakdanjih temah”. Vprašanje, kdaj po posegu smejo imeti spolne odnose, v glavnem puščajo za “domačo razpravo”. To je napačno, kajti čas okrevanja po različnih posegih je različen. Ginekološke operacije so lahko, tako kot vse druge operacije, majhne in kratkotrajne, ali pa tudi zelo obsežne in dolgotrajne. Take operacije so včasih brez kakršnihkoli posledic, včasih pa lahko – zaradi hujše poškodbe okoliškega tkiva – poslabšajo ali celo ogrozijo kakovost spolnega občevanja.

Med manjše operacije najpogosteje štejemo operacije na zunanjem spolovilu (vulvi), nožnici in materničnem vratu. Nekoliko večje so operacije na maternici skozi nožnico. V posebno vrsto operacij sodijo tiste, pri katerih poseže kirurg v trebušno votlino. To lahko naredi skozi obok nožnice, lahko prereže sprednjo trebušno steno (laparotomija) ali pa naredi majhne reze kot vbode skozi trebušno steno (laparoskopija).
 

Majhni in veliki posegi

Pri manjših operacijah na zunanjem spolovilu gre v glavnem za odstranjevanje nabranega gnoja v območju velikih in majhnih sramnih ustnic, odstranjevanje polipov in drugih sprememb ter odstranjevanje nekaterih anomalij, nastalih v razvoju zunanjega spolovila. Najbolj znane anomalije so zožan vstop v nožnico, ki onemogoča spolno občevanje, ter neprehoden himen. Take operacije praviloma ne poškodujejo spolovila, nasprotno, omogočijo njegovo normalno delovanje. Po takih manjših posegih se ženskam priporoča, naj se vzdržijo spolnega občevanja 7 do 10 dni po operaciji. Daljši čas je potreben le v primeru, če je bila operativna rana večja.
Najbolj obsežne operacije na zunanjem spolovilu so pri raku vulve, ki v glavnem prizadene starejše ženske. Po takem posegu je spolna aktivnost ženske bolj vprašljiva zaradi zoženega vstopa v nožnico in dolgotrajnega zaraščanja operativne rane. Redno spolno občevanje je možno šele potem, ko se rana popolnoma zaceli in ko ženska nima drugih lokalnih težav.
 

Problem prve menstruacije

Če se polipi ali razvojne anomalije pojavijo v nožnici, je rešitev manjša operacija. Tudi po teh se, tako kot po manjših operacijah na zunanjem spolovilu, ženskam priporoča, da se vzdržijo spolnega občevanja 7 do 10 dni po posegu.
Pri večjih spremembah so potrebne obsežnejše operacije v nožnici. Nožnica nastane iz dveh cevk, ki se med razvojem ženskega ploda v maternici spojita v eno. Včasih se v nožnici oblikuje vzdolžna asimetrična cevka, dogaja pa se tudi, da del nožnice ni povezan z zunanjim spolovilom (zamašitev, obliteracija). V takem primeru nastopijo težave pri prvi menstruaciji, ker kri ne more odtekati iz zaprtega dela nožnice na plano. Zato se nabira vse več krvi, stanje pa se hitro slabša. Obseg operacije je odvisen od tega, kolikšne so deformacije nožnice. Spolno občevanje se dopušča šele potem, ko po operaciji ni več težav in se vse rane dobro zacelijo. To je lahko po 8 dneh ali pa tudi pozneje.
 

Koristni kondom

Spremembe na materničnem vratu, napačno imenovane “ranice”, spadajo med pogostejše razloge ginekoloških operacij. Do teh sprememb pride, kadar se na delu materničnega vratu, ki sega v nožnico, namesto večskladnega ploščatega epitelija pojavi enoskladni visokoprizmatski (žlezni) epitelij, ki izvira iz kanala materničnega vratu. “Nov” epitelij je nežnejši in zato mnogo bolj občutljiv na mehanske dražljaje, rdečkaste barve, izgleda kot ranica in včasih tudi zakrvavi. V takem primeru je potreben manjši poseg, na primer izžiganje ali poseg z laserjem. Po posegu se na ta del materničnega vratu ponovno začne vraščati ploščati epitelij. Ker se mora oblikovati več plasti tega epitelija, se spolno občevanje ne priporoča vsaj 5 do 6 dni po posegu. Še nekaj dni po tem se priporoča spolno občevanje z uporabo kondoma zaradi zaščite pred direktnim vnosom morebitnih patogenih bakterij.
Če je sprememba na materničnem vratu (tako imenovana prekanceroza ali začetni rak) tolikšna, da bi se kasneje lahko razvil rak materničnega vratu ali pa rak, omejen na epitelij – tako imenovani carcinoma in situ (na mestu) – dejansko že obstaja, je potrebno odstraniti večji del materničnega vratu. Po taki operaciji se ženskam priporoča, da se vzdržijo spolnega občevanja tudi do dva tedna. Če želi imeti ženska spolne odnose že prej, mora partner obvezno uporabiti kondom.
 

Bolniški stalež

Skozi nožnico je mogoče narediti različne operacije na maternici. Najpogosteje gre za strganje oziroma kiretažo, največkrat pri umetni prekinitvi nosečnosti – splavu. Po splavu se priporoča toliko dni bolniškega staleža, kolikor tednov je trajala ginekološka nosečnost. Ves čas bolniškega staleža se mora ženska vzdržati spolnega občevanja. Kiretaže so včasih potrebne tudi pri nerednih krvavitvah, sumu na polipe ali pri drugih boleznih, zlasti malignih. V takih primerih je dovolj, da se ženska izogne spolnemu občevanju za 4 do 5 dni.

Nekoliko večje so operacije, pri katerih gre za odstranitev ovir v maternici (septum maternice). Ovire v maternici odstranijo na podoben način kot ovire v nožnici, zato je tudi čas potrebne spolne vzdržnosti približno enak, 8 dni ali več.

Ovire navadno odstranijo histeroskopsko, s pomočjo instrumentov, ki jih skozi nožnico uvedejo v maternico. Na ta način je mogoče odstraniti tudi benigne tumorje v mišični plasti stene maternice, oziroma miome. Spolno občevanje je, odvisno od obsega operacije, dovoljeno 7 do 10 dni po posegu.
 

Pasti trebušne votline

Ginekološke operacije, pri katerih odprejo trebušno votlino, delajo v glavnem v primerih, ko je treba odstraniti maternico, pogosto pa tudi jajčnike in jajcevode. Maternica leži ob izhodu iz male medenice in je s svojimi vezmi pritrjena na malo medenico in tkiva v njej. Zato je potrebno nekoliko več časa, da se tkiva na tem področju prilagodijo stanju po operaciji. Blažji oziroma nežnejši spolni odnosi so dovoljeni dva tedna po operaciji.

Zadnja desetletja so ginekološke operacije v trebušni votlini v glavnem laparoskopske. To so lahko diagnostični postopki, ko se skozi majhen rez v trebušno votlino uvede instrument za opazovanje, možen pa je tudi kakšen manjši poseg, na primer odvzem tekočine iz ciste jajčnika. Laparoskopsko je mogoče narediti tudi manjše operacije – kot je odstranitev enega jajčnika ali odpiranje zamašenega jajčnika – zlasti pa posege ob nosečnosti v jajcevodu.

Pri nekaterih operacijah je treba narediti rez na trebušni steni, laparotomijo. To velja predvsem za obsežne operacije, na primer pri raku na notranjih spolnih organih, ko je treba odstraniti tudi bezgavke in dele sosednih organov, na primer sečnega mehurja ali črevesja. Za katero operativno metodo se bo odločil kirurg – laparoskopijo ali laparotomijo – je odvisno od izvidov preiskav in splošnega zdravstvenega stanja bolnice.
 

Prednosti in slabosti

Prednost laparoskopije je v tem, da je v trebušno steno potrebno vrezati samo manjše odprtine za uvedbo kirurških instrumentov, zato je bivanje v bolnišnici krajše kot pri laparotomiji. Po diagnostični laparoskopiji pa gre lahko bolnica še isti dan domov.
Dobra stran laparotomije je v tem, da je sam poseg krajši kot laparoskopija, vendar pa šive z operativnega reza poberejo šele 7 do 8 dni po operaciji. Tudi bivanje v bolnišnici je nekoliko daljše. Spolno občevanje je dovoljeno že nekaj dni po prihodu domov, zlasti po laparoskopskih operacijah. Po najobsežnejših posegih se spolna vzdržnost včasih meri v tednih.

Še zlasti problematično je spolno občevanje po operacijah zaradi nehotenega odtekanja seča (inkontinenca). Pri teh operacijah pride do spremembe položaja okoliških organov, zlasti sečnega mehurja, zato bi prezgodnji spolni odnosi utegnili pokvariti uspeh posega. Zaradi tega je treba s spolnim občevanjem počakati približno dva tedna po operaciji.

Vsekakor je treba poudariti, da je spolno občevanje normalen del življenja, ki ljudem nudi veliko zadovoljstva. Razumljivo je, da se mora ženska po operaciji nekaj časa vzdržati spolnih odnosov, vendar s tem ni potrebno pretiravati. Spolna partnerja se lahko dogovorita, da bo njuno občevanje manj intenzivno, da ne bi povzročalo težav ženski, ki je bila na ginekološki operaciji.
 

Ginekološka nosečnost

Ginekologi računajo nosečnost od prvega dne zadnje menstruacije. Če je torej v diagnozi ginekologa zapisano, da je nosečnost trajala 12 tednov, to pomeni, da je trajala 10 tednov, kajti ženska očitno ni zanosila prvega dne menstruacije, temveč dva tedna pozneje. Ko se priporoča spolna vzdržnost, na primer po splavu, je treba na spolno občevanje pozabiti toliko dni, kolikor tednov je trajala ginekološka nosečnost.

vir: pliva