Hiperaktivni otroci – I. Del

Nemiren otrok s težavami pri osredotočenju je učenec, ki ga okolica praviloma zaznava kot motečega, vpadljivega in neprilagodljivega. Otrok s tako motnjo ima zaradi svojih značilnosti obilo težav pri sodelovanju z učitelji, navezovanju prijateljstev in tudi pri sporazumevanju s starši. Ti otroci imajo večinoma povprečen ali visok intelektualni potencial, ki pa ga zaradi svojih težav zelo težko, če sploh kdaj, pokažejo oziroma dokažejo. Tako v šoli doživljajo neuspehe, vrstniki pa jih zaradi nenavadnega vedenja zavračajo. Lahko se zgodi, da zaidejo v začaran krog, iz katerega sami ne morejo najti poti ven.
 

Živeti s hiperaktivnostjo

… je, kot bi bili v sobi brez svetlobe, kjer so vse stvari razmetane z namenom, da se obnje spotakneš. Vsi razen tebe imajo baterijsko svetilko, da si lažje pomagajo, ti pa se spotikaš in zaletavaš ob predmete, dokler se naposled približno ne naučiš njihove razporeditve v sobi. Prav tedaj pa te prestavijo v novo sobo, kjer se nesrečna zgodba začne od začetka.Občutek je podoben tudi vetrnemu vrtincu v mislih. Vse okrog tebe se vrtinči kot jesensko listje v vetru in nič ne ostane pri miru. Nekateri primerjajo doživljanje teh otrok z gledanjem televizije, na kateri ti nekdo vsakih nekaj sekund zamenja program. Tako resda dobiš osnovno idejo o dogajanju na zaslonu, vendar ne moreš popolnoma razumeti vsebine.

Ti otroci so nekako “socialno slepi”, saj ne razumejo oziroma zgrešijo pravila in zgradbo vsakodnevnih zakonitosti, ki je vsem drugim samoumevna in jasna.
 

Klasifikacije motnje

Mednarodna klasifikacija bolezni ICD – 10 uvršča hiperaktivnost v skupino vedenjskih in čustvenih motenj, ki se navadno začnejo v otroštvu ali adolescenci. Opisuje jih kot “skupino motenj, za katere so značilni zgodnji nastanek (navadno v prvih petih letih življenja); pomanjkanje vztrajnosti pri dejavnostih, ki zahtevajo miselno zavzetost; težnja po spreminjanju različnih dejavnosti ter dezorganizirana, slabo usmerjana in pretirana aktivnost. Otroci s to motnjo so pogosto impulzivni, nagibajo se k nezgodam in se zaradi nepremišljenih kršitev pravil pogosto znajdejo v disciplinskih konfliktih. Pri vrstnikih so manj priljubljeni in lahko postanejo izolirani. Njihove miselne funkcije so okrnjene, specifični zaostanki v motoričnem in govornem razvoju so pogostejši. Pojavita se lahko tudi disocialno vedenje in nizko samospoštovanje.

Klasifikacija Ameriške psihiatrične zveze DSM-IV (The Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders) za tovrstne težave uporablja izraz primanjkljaj pozornosti in motnja hiperaktivnosti (ADHD – Attention Deficit Hyperactivity Disorder). Merila za postavitev diagnoze opredeljuje glede na naslednja področja težav:
 

Znaki nepozornosti pri otroku:

• podrobnostim ne namenja dovolj pozornosti, pri šolskem delu in drugih dejavnostih dela napake;
• ima težave pri vzdrževanju pozornosti ob vodenih nalogah ali igri;
• vzbuja občutek, kot da nas ne posluša, čeprav govorimo prav njemu;
• ne sledi navodilom, ne dokonča nalog in zaposlitev;
• pri opravljanju nalog in drugih dejavnostih ima težave z organizacijo;
• pogosto zavrača naloge, ki zahtevajo miselni napor;
• pogosto izgublja stvari (igrače, šolske potrebščine, copate …);
• zunanji dejavniki ga hitro zmotijo;
• pogosto pozablja na obveznosti.

Znaki nemirnosti (hiperaktivnosti) pri otroku:
 

• pogosto maha z rokami ali nogami in se pozibava na stolu;
• pogosto vstane s sedeža in hodi po prostoru, čeprav se od njega pričakuje sedenje;
• v neprimernih situacijah vztrajno teka naokoli ali pleza;
• pri igranju in poljubnih dejavnostih se le stežka tiho zaposli;
• spominja na stalno vključen motor;
• čezmerno veliko govori.

Znaki impulzivnosti pri otroku:

• pogosto odgovori, še preden je do konca slišal vprašanje;
• težko počaka, da pride na vrsto;
• pogosto moti vrstnike ali se vmešava (vpada v igro, v besedo …).

Glede na zgornje znake v ZDA razlikujejo tri tipe ADHD:

1.) otrok, ki ima težave samo z osredotočenjem;
2.) otrok, ki je nemiren (hiperaktiven) in
3.) otrok, ki je impulziven. Čiste tipe le redko najdemo. Pogosto imajo otroci znake iz vseh treh ali vsaj dveh skupin.Obe klasifikaciji določata, da se sme diagnozo postaviti samo v primeru, če so znaki pri otroku prisotni dlje kot šest mesecev in v vsaj dveh ali treh situacijah (npr. šola, dom, socialne situacije).
 

Pojavnost in vzroki

Večina avtorjev se strinja, da se ADHD pojavlja pri 3 do 5 odstotkih populacije, seveda pa se odstotek zelo razlikuje glede na ozkost oziroma širino klasifikacije težav. Raziskave tudi kažejo, da se motnja pojavlja v vseh kulturah sveta.

Kljub splošnemu mnenju, da zaradi tovrstnih težav trpi več dečkov kot deklic – to razmerje naj bi se gibalo od 2 : 1 do 9 : 1 v prid dečkom – številni avtorji opozarjajo, da sta v nevarnosti oba spola, le da deklic ne opazijo zaradi odsotnosti agresivnega in motečega vedenja. Prav zaradi tega so ustrezne pomoči pogosto deležni le dečki, deklice pa so izvzete ter razvijajo dodatne težave in motnje.Vzrok za tovrstne težave je za zdaj neznan. Obstajajo ugibanja o možni dedni obremenjenosti (omenjajo jo številne raziskave) in drugačnem delovanju kemičnih reakcij v možganih. Morebitni vzroki so povezani tudi z nepravilnim delovanjem ščitnice, s prenatalno izpostavljenostjo alkoholu, zdravilom, drogam in strupom iz okolja ter z zakasnelostjo v mielinizaciji živčnih poti v možganih. Nekatere študije kot možne vzroke navajajo zgodnje prebolevanje otroških bolezni in poškodbe glave, vzroke pa pripisujejo tudi drugim dejavnikom (alergije, nemir kot del kake druge bolezni …). Večina novejših raziskav kaže, da starši niso neposreden vzrok za tovrstne težave.
 

Preživeti v šoli

Čeprav je večina opozorilnih znakov večinoma opaznih že v zgodnjem otroštvu, največ nemirnih otrok odkrijejo šele po prihodu v šolo, saj morajo pri pouku slediti ustaljenim normam, česar pa večinoma ne zmorejo, zato učitelji kaj hitro začnejo svetovati staršem, naj poiščejo ustrezno pomoč.

Nemiren otrok ima v šoli velike težave, saj skuša spremeniti pravila po svojem okusu, zaradi česar ga sošolci začnejo zavračati. Je čustveno manj stabilen, agresiven, eksploziven in ima pomanjkljiv občutek za strah. Poleg tega je zaradi slabe organizacije dela manj učinkovit. Zaradi nenehnih neuspehov ima čedalje slabše samospoštovanje in samopodobo. Po podatkih raziskav naj bi imelo več kot 70 % otrok s hiperaktivnostjo vsaj eno od učnih težav. Te težave se večinoma kažejo pri branju in črkovanju (30 %), pri matematiki (30 %) in pri pisnemu izražanju (65 %). Veliko teh otrok zato potrebuje dodatno učno pomoč, zaradi raznolikih težav pa jih od 10 do 35 % ne dokonča šolanja.

Težave, s katerimi se spoprijemajo nemirni otroci, niso posledica drugačnih intelektualnih sposobnosti, saj med njimi najdemo tako nadarjene kot otroke z nižjimi intelektualnimi sposobnosti, pri čemer je razmerje enako kot v ostali populaciji. Kljub temu so hiperaktivni otroci kot skupina, ko gre za socialno in čustveno zrelost, v dve- do triletnem zaostanku za vrstniki. Zaradi tega se pogosto zdijo nezreli, nedorasli in neodgovorni. V tem pa niso izjema niti nadarjeni hiperaktivni otroci.
 

Težave pri učenju

Zaradi nekaterih veščin, ki so pri otrocih s hiperaktivnostjo večinoma šibkejše, se pri njih pri učenju pojavljajo težave:

Kratkotrajna pozornost, težave pri osredotočenju:

• Težave s sledenjem pri pouku – zaradi tega je otrok miselno odsoten, kar se odraža v nepopolnih zapiskih in pozabljenih nalogah.
• Premalo posvečanja podrobnostim – otrok dela nepotrebne napake pri velikih začetnicah, črkovanju, ločilih ter pri uporabi računskih znakov (+, -).
• Otrok ne dokonča naloge, začne se obračati naokrog, zanima ga vse drugo.
• Otrok se ne zaveda pomembnosti šolskih ocen.

Impulzivnost, eksplozivnost:
 

• Otrok prehitro rešuje naloge, zato navodil ne prebere dovolj natančno ali do konca; pri matematiki uporablja bližnjice in ne zapiše vsega potrebnega; na koncu reševanja ne pregleda svojega izdelka.
• Otrok odgovori, še preden je slišal vprašanje do konca.

Slabe organizacijske veščine:
 

• Otrok izgublja knjige, zvezke, pisala, športno opremo …
• Otrok težko organizira misli, kar se kaže pri pisanju spisov in naštevanju domišljijskih idej.* Otrok se težko loti naloge in je ne zna razdeliti na manjše podenote.
• Otrok ima težave pri načrtovanju dogodkov v prihodnosti.

Slabši občutek za čas:
 

• Otrok ne preceni časa, ki mu je na voljo, zato pogosto zamuja, je nestrpen in ne zna počakati.
• Otrok ne preceni, koliko časa mu je na voljo za reševanje naloge.* Otrok se v zadnjem trenutku loti pisanja domače naloge ali projekta.
• Otrok si ne zna razporejati dejavnosti.

Motnje v otrokovem jezikovnem razvoju:
 

• Ustno izražanje (veliko spontano govori o priljubljeni temi, pri natančnih vprašanjih odgovarja slabše, ker ne zna organizirati odgovora; ne mara govoriti pred vsem razredom).
• Pisno izražanje (počasno branje in pisanje – dalj časa rešuje in manj napiše; ima težave pri pisanju spisov in samostojnih sestavkov, težko zapiše ideje in ima težave pri črkovanju).
• Počasnejše miselno procesiranje (počasnejše odzivanje – dalj časa rešuje naloge, dejstva težje prikliče v spomin in počasneje bere).
• Slušno razumevanje (težko sledi navodilom, ima težave pri zapisovanju povzetkov, zaradi slabšega slušnega spomina pozabi, kar je učitelj narekoval).
• Razumevanje prebranega (ima težave z razumevanjem obsežnejših besedil, pri branju preskakuje vrstice, izpušča besede in povedi, težko si zapomni pomembna dejstva iz prebranega besedila).

Slabše spominske sposobnosti:
 

• Otrok pozabi učiteljeva navodila in prošnje.
• Otrok si težko zapomni formule, tabele in zgodovinske datume, matematična dejstva in jih težko prikliče v spomin.
• Otrok pozablja domače naloge.
• Otrok pozabi knjige v šoli.
• Otrok kljub daljšemu učenju doma nekatere dejstva težko prikliče v spomin, zato teste in kontrolne naloge rešuje dalj časa.

Slabše razvita fina motorika in koordinacija gibov:

• Otrok ima nečitljivo pisavo.
• Otrok je počasen pri pisanju; izogiba se pisanju domačih nalog, ker se mu zdi preveč utrujajoče.
• Otrokovo besedno izražanje je slabše zaradi velikega napora pri oblikovanju pisave.
• Otrok napiše krajše sestavke kot vrstniki.

Šibkost izvršilnih funkcij:
 

• Zaradi težav z delovnim spominom, nadziranjem čustev in vedenja, uporabo notranjega govora in z organizacijo podatkov lahko ti učenci kljub visokim intelektualnim potencialom dosegajo podpovprečne šolske ocene.

V avgustovski številki Vive bom v II. delu prispevka opisala pristope in metode za pomoč otrokom in mladostnikom s hiperaktivnostjo pri delu z njimi doma in v šoli.

Počitniške dejavnosti

Največja kazen za nemirnega otroka je sedeti pri miru in čakati, da čas mine. Zato vsaj med poletnimi počitnicami izkoristimo čas, ki ga prej zaradi šole in učenja nismo mogli, in popestrimo otrokove počitnice, z njemu ljubimi aktivnostmi. Dejstvo je, da imajo otroci s hiperaktivnostjo zelo visoko motivacijo za delo s stvarmi, ki jih zanimajo. Zato dobro premislimo o otrokovih interesih in igrice prilagodimo le tem.

Nekaj idej za preživljanje poletnih dni:

* Sestavljanje puzzlov veliko otrok sprosti, poleg tega pa s tem nadgrajujejo svojo fino motoriko, koordinacijo, vztrajnost in pozornost. Poskrbimo, da bo motiv sestavljanke pravi (npr. motorni čoln, športni avto,…).
* Križanke in vislice so odlična zaposlitev za obnavljanje določenih ključnih šolskih snovi, poleg tega pa razvijajo področje jezikovnega izražanja.
* Barvanje mandale ob meditativni ali klasični instrumentalni glasbi je sprostitev, ki se ji ne morejo upreti niti najbolj nemirni otroci.
* Zabavno in poleg tega učinkovito je skakanje po trampolinu, drsenje po nagnjenih površinah in vrtenje okoli lastne osi. Vse to zelo prija nemirnežem, poleg tega pa se bo v kakšnem vodnem parku lahko zabavala cela družina.
* Igranje badmintona ali tenisa z baloni razvija koordinacijske in grobomotorične sposobnosti. Poleg tega je primerno za bolj gibalno okorne otroke in razvija vztrajnost, saj je treba včasih počakati dalj časa, da balon prileti do tebe. Ne smemo dovoliti, da ob premočnih udarcih balon poči. Igro lahko izvajamo tudi sede ali v nižji vodi.
* Vsi športi, ki otroka veselijo in se ob njih počuti uspešnega.

Vir: Viva