Preventivne ukrepe priporočamo bolnikom z blagimi, začetnimi simptomi BPH, ki ne vplivajo bistveno na kakovost bolnikovega življenja. Običajno se priporoča izogibanje hladnim in vlažnim prostorom ter zmernost pri uživanju kisle, pekoče in slane hrane ter kave in alkohola. Omenjeni dejavniki neposredno vplivajo na različne receptorje v spodnjem delu mehurja in sečnice, s čimer poslabšajo težave z uriniranjem. Pomembno je, da je bolnik pri uživanju odsvetovane hrane zmeren, saj se ji ni potrebno povsem odpovedati.
Zdravljenje se lahko prične s pripravki rastlinskega izvora (brusnica, drobnocvetni vrbovec, kopriva, česen) ali pripravki, ki vsebujejo selen. Splošno priporočilo je, da naj bi se katerikoli izmed navedenih pripravkov uporabljal vsaj 2-3 mesece, saj se lahko njegova učinkovitost zanesljivo oceni šele po tem času. Običajno delujejo tako, da sproščajo tkivo mehurja in odstranjujejo morebitne povzročitelje vnetja, ki bi lahko poslabšali simptome uriniranja.
Zaviralci receptorjev alfa (doksazosin, tamsulozin) zavirajo delovanje receptorjev alfa, ki se nahajajo v vratu mehurja in začetnem delu sečnice, ki poteka skozi prostato. Na ta način sprostijo tkivo mehurja in sečnice ter olajšajo uriniranje. Uporabljajo se za zdravljenje BPH ob relativno majhnem volumnu prostate (do 45 cm3), želeni učinek pa dosežejo 2-3 tedne po začetku zdravljenja.
Zaviralci 5 alfa-reduktaze (finasterid, dutasterid) vplivajo na hormone, ki povzročajo povečanje prostate, in tako zmanjšajo volumen prostate. Uporabljajo se za zdravljenje BPH ob večjem volumnu prostate (nad 45 cm3), želeni učinek pa dosežejo 4-8 tednov po začetku zdravljenja.
Novejše raziskave so pokazale, da lahko simptome BPH ob velikosti prostate od 30 do 60 cm3 učinkovito omili kombinacija zaviralca receptorjev alfa in zaviralca 5 alfa-reduktaze (prvi olajša uriniranje, drugi pa dolgoročno zmanjša volumen prostate). V omenjenih raziskavah sta bili s kombiniranim zdravljenjem zadovoljni kar dve tretjini bolnikov, hkrati pa se je zmanjšala tudi potreba po operativnih posegih na prostati.
Če preventivni ukrepi in zdravljenje z zdravili ne zadostujejo, simptomi BPH pa izrazito vplivajo na kakovost življenja bolnika in ogrožajo njegovo zdravje, se je potrebno zateči k operativnim posegom.
Najpogosteje se uporablja transuretralna resekcija prostate (TURP), operacija, pri kateri s pomočjo optičnega inštrumenta, ki se ga vpelje v sečnico, odstranimo odvečno tkivo prostate. Če je prostata izrazito velika (nad 70-80 cm3), je potrebna transvezikalna adenomektomija, odprta, klasična operacija, s katero se prostata odstrani skozi mehur.
Preostale, manj invazivne metode, ki so znane s številnimi kraticami (TUIP, TUNA, TUBD, HP, laser), se postopoma uveljavljajo in še nimajo jasnega mesta v zdravljenju BPH.
Benigna prostatična hiperplazija je posledica normalne rasti prostate s starostjo. O bolezni pričnemo govoriti šele takrat, ko zabeležimo prve težave z uriniranjem.
Vse navedene ne operacijske metode so namenjene lajšanju simptomov, preprečevanju zapletov BPH in izboljšanju kakovosti življenja bolnikov.
Bistveni sestavni del preventive BPH so redni pregledi pri izbranem zdravniku družinske medicine in po potrebi redni pregledi pri zdravniku, specialistu urologu.
vir: pliva