Med nosečnostjo in po porodu dojka dozori in postane izločevalna mlečna žleza. Zrela mlečna žleza je sestavljena iz nabreklih alveolarnih celic in razvejanih mlečnih vodov, potopljenih v vezivno in maščobno tkivo. Mlečni vodi izhajajo skozi prsno bradavico, okoli katere je krožno temnejše pigmentirano področje (areola).
Mati proizvaja mleko vse od konca nosečnosti, da je otroku na voljo v stalni in primerni količini. Proizvajanje in izločanje mleka sta tesno prepleteni. Govorimo o laktaciji.
Izraz laktacija obsega nastajanje mleka ter vzdrževanje nastajanja mleka in njegovo izločanje.
Laktogeneza pomeni nastajanje mleka. Je proces, pri katerem pridobiva mlečna žleza sposobnost proizvajanja mleka. Laktogenezo delimo v dve obdobji.
Laktogeneza tipa 1 nastopi že med nosečnostjo, ko začnejo pod vplivom hormona prolaktina alveolarne celice tvoriti in izločati manjše količine kolostruma (mleziva). Po porodu nivo prolaktina pade, nato se zaradi otrokovega sesanja hitro dvigne. Mlezivo je začetno rumenkasto mleko bogato z beljakovinami, ki se tvori le v prvih dnevih po porodu.
Laktogeneza tipa 2 pomeni začetek obilnejše tvorbe mleka v prvih štirih dnevih po porodu. Ko mlezivo usiha, ga sprva nadomesti prehodno, po štirinajstih dnevih pa zrelo mleko.
Galaktopoeza je proces vzdrževanja nastajanja in izločanja mleka – uravnavanja laktacije
Laktacijo uravnavata hormona prolaktin in oksitocin ter lokalni dejavnik. Hormona prolaktin in oksitocin nastajata v hipofizi (možganskem podvesku). Izločata se istočasno zaradi prenosa dražljajev po živcih od vzdražene prsne bradavice prek hrbtenjače v hipotalamus, ki nato pripravi hipofizo do izločanja obeh hormonov. Prolaktin je odgovoren za nastajanje mleka, pod njegovim vplivom se mleko nenehno izloča v alveole mlečnih žlez. V mlečne vode in do otroka pa lahko pride zaradi delovanja oksitocina. Torej je za uspešno dojenje potrebno usklajeno delovanje prolaktina in oksitocina.
Prolaktin pomaga pri tvorbi mleka in povzroči, da so matere utrujene ter sproščene. Vsako sesanje izzove sproščanje večjih količin prolaktina v kri. V krvi ostane prolaktin povišan približno eno uro. Tako zagotovi mleko za naslednje dojenje. V 2 do 3 urah po sesanju se nivo prolaktina zniža za polovico. Ponoči je nivo prolaktina bistveni višji. Če otrok manj sesa, se zmanjša izločanje prolaktina, sledijo anatomske spremembe v mlečni žlezi. Če se dojenje prekine, ali pride do poškodbe hipotalamusa ali hipofize (npr. močna krvavitev pri porodu), lahko dojka v nekaj dneh izgubi sposobnost tvorjenja mleka.
Pod vplivom oksitocina mleko brizga, da ga otrok lahko sesa. Po krvi pride oksitocin v dojko in povzroči skrčenje mišičnih celic, ki obkrožajo alveole. Tako se mleka iztisne v mlečne vode. Proces začne v obeh dojkah znotraj ene minute potem, ko začne otrok sesati. Refleks dojenja je živčno-endokrine narave. Tudi če doječa mati zasliši otrokov jok, če otroka samo opazuje, že pride oksitocin iz hipofize v kri dojke. Tam izzove krčenje alveolarnih celic, zato pride do izločanja mleka v mlečne vode in njegovega iztekanja iz dojke. Ta refleks je včasih tako močan, da mati doji na eni strani, mleko pa ji teče tudi iz druge dojke.
Nastajanje in izločanje mleka je izredno občutljiv proces, saj lahko izločanje prolaktina in oksitocina zavrejo mnogi dejavniki. Mati mora imeti mirno poporodno obdobje, da bo lahko dojila. Sproščanje prolaktina in oksitocina je lahko začasno prekinjeno zaradi materinih močnih bolečin (npr. razpoka na bradavici), sproščanja stresnih hormonov (dvom, zaskrbljenost, zbeganost), prekomernega uživanja alkohola in kajenja.
Zavora nastajanja mleka pa je lahko tudi posledica lokalnega dejavnika. Lokalna povratna zavora nastajanja mleka naj bi bila posledica kemičnega dejavnika (FIL; faktor inhibicije laktacije) v nakopičenem mleku oziroma mehanskega dražljaja ob raztezanju mlečne žleze pri prekomernem nastajanju mleka.
Vir: Neville MC. Anatomy and physiology of lactation. Pediatr Clin North Am 2001; 48: 13-34.