Mamice pripovedujejo: Moji prvi občutki po porodu

Urška, mamica Davida:

Prvi občutki, ko sem se zbudila iz narkoze po carskem rezu, so bili: auaaa! Nič mi ni bilo jasno: kaj se dogaja z mano, zakaj in kaj … Vse me je bolelo. Hotela sem vstati iz postelje, na kateri so me peljali na oddelek, pa mi sestre seveda niso pustile. Prvi občutki so bili torej grozni – ena sama bolečina, ki je "sekala" čez trebuh …

Simona, mamica Neje:

Moji prvi občutki so bili prečudoviti. Šele ko sem dobila Nejo na trebuh, sem se zavedla, da se mi je zgodilo nekaj prečudovitega. Takrat sem občutila, da je to moj zaklad in da sem postala mamica!

Jasna, mamica devet mesecev starega Marka:

Tudi moji občutki so bili prečudoviti. Marka so mi takoj po porodu položili na trebuh in to je bilo zame nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo. Ko sem ga pa dobila v naročje, sem najprej pomislila:"Ojoj, kako si velik!"

Ronja, mamica 5 mesecev stare Manje:

Čudovito je, ko zagledaš bitje, ki te je prej brcalo … Lahko se ga dotakneš, uau! No, jaz se nisem takoj zavedla, da sem mamica. To je prišlo kasneje. Precej kasneje. Čarobno je bilo, ko sem videla Manjo, saj sem si jo iz UZ-slik predstavljala drugačno.

Polona:

Že v trenutku, ko mu je osebje pomagalo na svet, sem čutila olajšanje, nič več bolečin … Potem sem zagledala tisto malo bitje, dali so mi ga na trebuh, pobožala sem njegovo drobno telesce … in pomislila, kako čudovito je življenje. Ko so mu prerezali popkovino, ga izmerili in stehtali, povili v veliko plenico in mi ga dali v naročje, sem bila res srečna.

Sedaj sem spet postala mami. Prvič s posvojitvijo, drugič s porodom – obakrat je bilo nepopisno čudovito. In ko sem videla možev nasmejani obraz, sem vedela, da je to tisto, kar sva si vedno želela: 2 krasna otročička.

Maja, mamica eno leto starega Jaka:

V stotinki sekunde so bile pozabljene vse bolečine, potem me je pa preplavila neka blaženost, sreča, predvsem notranja. Brez partnerja poleg sebe bi bila drugačna. Prva misel je bila: Sedaj smo res družinica. Predvsem pa sem si želela, da bi bili vsi skupaj, kar je trajalo vseskozi dolge dni v bolnišnici.

Najlepši dan v življenju. Solze sreče, veselja. Moje malo bitje, ki so mi ga položili na trebuh. Nebogljeno, odvisno od mene. Joj, mami me, da bi vse to doživela vsaj še desetkrat!

Jana, mamica 4 deklic:

Prvič sem rodila pred 18 leti, ko sem imela dobrih 19 let. Porod je bil naraven, a z umetnimi popadki. Mož ni bilo z mano, ker je bil reva. Takrat sem mu to še dovolila.

Otroka mi takrat niso položili na trebuh, ker sem začela krvaveti. Mislili so, da mi je počila žila, vendar se je izkazalo da je bil lažni alarm. Tako sem svojo hčerko dobila urejeno in oblečeno. Ko sem jo stisnila v objem, me je prešinil občutek: Imam nekaj, kar je samo najino in na svetu zaradi naju sreče. To je občutek ljubezni, ki ga ne moreš primerjati z ničemer na svetu. Četudi ustvariš skozi življenje marsikaj vrednega, je največja vrednota tvoj otrok.

Pri trojčicah sem pa skozi celo nosečnost vedela, da me čaka CR in sem bila nanj pripravljena. Ko so me malčice v mojem trebuhu začele priganjati, sem že pred CR komaj čakala, da jih stisnem v objem. Takrat je porodu moj mož prisostvoval, ker je bil zraven in pri zavesti – no, na posnetkih je bil bolj zmeden J. Jaz pa sem se zbudila vsa ponosna, še posebej, ko mi je mož rekel, da so enkratne, zdrave in glasne. Občutek? Predvsem olajšanje, kot da ti pade tona skrbi z ramen.

Mamica Žane, stare en teden:

Občutek je nepopisno lep… Ko dobiš štruco pod spalno srajčko, ko se zavedaš, da je to del tebe, del vaju, ki si ga tako dolgo pričakoval … Dojemanje še traja, ampak ko jo gledam, naš zaklad, je to zame največja sreča na svetu.

Mamica Helena:

Občutkov se ne da opisat, ampak moje misli so švigale nekako takole: Hvala, hvala, hvala … zdrava punčka je. Vsak dan ti bom povedala in pokazala, kako te imam rada. In ati te ima tudi rad, poglej, kako nežno te boža.

Hvala za tak super porod, še bom šla rodit. Srečna sem, najsrečnejša družinica smo. Objemimo se. O, kako lepe dolge prstke imaš …

Kasneje pa: kje imam že telefon? Treba je sporočit našim.