Namerna prekinitev nosečnosti ali arteficialni abortus

Zakonodaja omogoča, da lahko vsaka noseča ženska pred dvanajstim tednom nosečnosti, v za to usposobljeni ustanovi, zahteva namerno prekinitev nosečnosti. Samoplačniški poseg je zaradi zdravja ženske potrebno izvesti pred dvanajstim tednom nosečnosti, ginekolog pa lahko poseg zavrne, nosečnico pa napoti komisiji za prekinitev nosečnosti.

Komisija se sestavi tudi v primeru prekoračitve določenega terminskega roka in določi, ali se abortus izvede ali ne.

Prekinitev nosečnosti po dvanajstih tednih se dovoli v primeru naslednjih indikacij:

•    Zdravstvenih – obstaja bolezen, ki bi lahko resnično ogrozila zdravje nosečnice
•    Etičnih in pravno- kriminalnih: nosečnost zaradi posilstva ali mladoletne osebe, spolne zlorabe na delovnem mestu in incest
•    Genetsko – bioloških; genetski dejavniki, ki so poškodovali plod, obolenje matere v prvem tromesečju nosečnosti (rdečke, uporaba tetraciklina, neskladje krvne skupine)
•    Socialnih – slabo materialno stanje, večje število otrok, zunajzakonska nosečnost.

Namerno prekinitev nosečnosti, v ustanovi z ustrezno medicinsko opremo, opravi zdravnik specialist.

Postopek

Nasilna prekinitev nosečnosti do dvanajstega tedna nosečnosti se izvede po enakem postopku kot ostale trans-vaginalne operacije. Prekinitev se, do konca tretjega meseca nosečnosti, izvede s kiretažo ali vakuumsko aspiracijo.

Če je nosečnost prehitela termin treh mesecev, se prekinitev najpogosteje izvede operativno (carski rez) ali s spodbujanjem kontrakcije maternice (injekcija prostagladinov). Prekinitev se lahko izvede tudi z vbrizganjem hipertonične raztopine NaCl v posteljico.

Zapleti

Zaplete ponavadi spremljajo številni a različni dejavniki: zdravstveno stanje in starost pacientke, čas nosečnosti, tehnika posega, anestezija, dodatne operacije, strokovnost samega posega in higienski pogoji. V prvem tromesečju nosečnosti je odstotek zapletov zelo nizek. Proporcionalno s starostjo nosečnosti raste tudi verjetnost zapletov. Vsi zapleti, z izjemo infekcij, so zelo redki. Zaplete pa na časovno obdobje delimo na zgodnje in pozne.

Zgodnji zapleti

•    Okužbe – kljub uporabi sterilnih naprav in obveznega uživanja antibiotikov, se po posegu pogosto pojavijo okužbe. Znaki so visoka telesna temperatura, bolečine v trebuhu in pojav vaginalnega izcedka neprijetnega vonja. Okužba, v primeru zanemarjanja zdravljenja, lahko povzroči resna obolenja, neplodnost, sepso in celo smrt.
•    Dolgotrajna krvavitev – do močnih krvavitev prihaja pri abortusu, ki se izvaja v tretjem mesecu nosečnosti. Prekomerne krvavitve so lahko vzrok zaostalega tkiva, perforacije ali nezmožnosti kontrakcije maternice.
•    Zaostalo tkivo – zdravnik, ki opravlja abortus ne vidi notranjosti maternice, zato se lahko zgodi, da v notranjosti ostane del tkiva posteljice ali ploda. Znaki zaostalega tkiva so močne krvavitve, ki trajajo več kot dva tedna, izločanje koščkov strjene krvi, krči in celo nosečnostni znaki. Pri tem obstaja velika verjetnost, da se bodo zaostala tkiva okužila. Redko se predpišejo zdravila, ki izzovejo kontrakcijo materničnega mišičevja in tako izločijo preostalo tkivo. Obstaja tudi možnost aspiracije ali kiretaže.
•    Postabortivni sindrom (kri v maternici) – zaplet se zgodi zaradi nepravilne kontrakcije maternice, zgoščena kri preprečuje iztok skozi maternični vrat, zato se kri zadržuje v maternici. Nabirek krvi bolečino okrepi, izzove krče in slabost. Za prehodnost ponavadi zadostuje abdominialni pritisk neposredno nad maternico, če poseg ne uspe, se izvede aspiracija.
•    Perforacija – predstavlja prerez maternične stene z instrumentom s katerim se abortus izvaja. Maternica je zelo močna mišica, ki se v primeru površinskih ran, hitro celi. Če je poškodovana večja krvna žila ali organ, pa je potrebna operacija. Povečano tveganje perforacije obstaja pri ženskah v kasnejši nosečnosti, pri ženskah, ki so že rojevale in pri zelo mladih deklicah.
•    Poškodbe materničnega vratu – pri abortusu, ki se izvaja v drugem tromesečju nosečnosti, obstaja večja verjetnost poškodbe materničnega vratu. Manjše poškodbe se zacelijo same, večje je potrebno zašiti.
•    Embolija – embolija predstavlja stanje, ko v krvni obtok preide krvni strdek ali zrak. Po abortusu najpogosteje prihaja do pljučne embolije, pri čemer strdek zapira pljučno arterijo, kar privede do pljučnega infarkta in popuščanja desnega srčnega prekata. Simptomi so: zbadanje v prsih, oteženo dihanje, kašljanje in izkašljevanje sekreta.
•    Anestezija – zapleti zaradi delovanja anestetikov so v glavnem prehodnega obdobja. Lokalna anestezija lahko povzroči kratkotrajni tinitus, mravljince na dlaneh in stopalih, občutek prazne glave. Resne alergijske reakcije so redke. Zdramitev po splošni anesteziji lahko spremljajo utrujenost, slabost in dezorientacija.
•    Neuspel poseg (nosečnost se nadaljuje) – zelo redko se zgodi, da so ženske po abortusu še vedno noseče. Prav zaradi tega se po vsakem posegu preverja aspirirano tkivo. Neuspel poseg se zgodi v situacijah popolnoma zgrešenega ploda in med večplodno nosečnostjo.

Morebitne dolgoročne posledice namernega splava:

•    Anksioznost, tesnoba in duševne težave
•    Kasnejše težave s spočetjem
•    Neplodnost
•    Pogoste ginekološke težave
•    British Journal of Cancer je objavil podatke, da je tveganje žensk, za nastanek raka na materničnem vratu in dojkah, s samo enim namernim splavom, višje za 50%.

Kadar je otrok nezaželen pa splav prav gotovo ni edina rešitev. Tudi v Sloveniji so mnogi pari, ki otrok ne morejo imeti in čakajo na posvojitev. Verjetno so besede, da bi bil posvojenec njihovo največje bogastvo, povsem odveč. Kaj je bolje za psihično zdravje pacientke, ali naredi splav, ali otroka odda v posvojitev, pa je prav gotovo odvisno od psihičnega profila vsake posameznice.  

http://youtu.be/fyFrGbAvfHc

Reference

Preberite še:

Hormonska kontracepcija

Jutranja tabletka

Kontracepcija po porodu

Kontracepcijske metode

Rdečke in nosečnost

Seks po porodu

Prvi znaki nosečnosti