(NE) Sprejetost v medsebojnih odnosih

S prihodom v vrtec otrok  navadno potrebuje določen čas, da spozna novo okolje ter obenem spodbudo odraslih, da si lahko ustvari svoj prostor med vrstniki.  Za primer lahko vzamemo deklico, ki je najstarejša v skupini mlajših otrok. Sredi leta se sprosti eno mesto v skupini starejših otrok, kamor gre deklica z velikim veseljem. Prehod iz ene skupine v drugo, pomeni zanjo vstop med otroke, kjer so skupine že oblikovane in bo lahko na začetku težje našla svoje mesto, obenem pa tudi ostali otroci potrebujejo nekaj časa, da jo sprejmejo medse. V kolikor jo bodo zavračali, se bo znašla v stiski, ki jo bo lahko kazala na različne načine: npr. zjutraj ne bo želela v vrtec, čeprav je pred prehodom hodila z veseljem, lahko bo jezna, razdražljiva, večkrat bo zbolela ali se celo zaprla vase ali pa ne bo želela govoriti kaj se je zgodilo v vrtcu.

Tudi obdobje daljše odsotnosti npr. zaradi bolezni lahko v otroku povzroči stisko, saj zahteva določeno prilagajanje, ki je povezano z vedenjem in čustvovanjem. Podobno doživljamo tudi odrasli v primeru, ko zadnji pridemo v nov kolektiv.  Zato je še posebej dobrodošlo, da se starši vprašajo kako so se sami počutili v razvojnem obdobju v katerem se je njihov otrok znašel v stiski. Navedeno pomaga, da otroka lažje začutijo.

Kadar starši opazijo spremembo, ki je nastala dobesedno kar čez noč, je pomembno, da se odzovejo na otrokovo stisko in se poskušajo pogovoriti.  Mlajši otroci  do treh let starosti težje ubesedijo kaj se jim je zgodilo. V kolikor pa je otrok starejši in ne želi govoriti, lahko doživlja strah pred odzivom staršev,  pred ponovno njihovo zavrnitvijo, saj se boji da ni dovolj dober.  Otrok, ki je izločen, čuti osamljenost in pravo zavrženost. Zato je za starše pomembno poslušati čutenja, ki se jim porajajo ob otroku.

V kolikor bo npr. mama ob deklici čutila žalost, je pomembno, da prične o tem govoriti npr. vpraša hčero če je žalostna, lahko ji pove, da kadar je bila ona kot otrok žalostna, je to povedala svoji mami in ji je bilo potem lažje.  Mogoče bo hči nato pritrdila ter povedala, da se v novi skupini nihče od otrok ne želi igrati z njo. Ob teh besedah bo mama lahko doživela grozno bolečino, obenem pa nemoč in strah kako hčeri pomagati.  Za otroka je pomembno,  da starša ne omalovažujeta njegovih čutenj in da dobi z njihove strani najprej sočutje, kar mu omogoči  spregovoriti o svojih občutkih. V nasprotnem primeru, ko nihče od odraslih stiske ne prepozna, otrok ostaja s svojo osamljenostjo, ki lahko napoveduje tudi osamljenost v odrasli dobi.

Pomembno vlogo igra komunikacija med starši in vzgojitelji. Ko starši opazijo spremembo v vedenju ali čustvovanju, naj se pogovorijo z vzgojiteljico.  Tudi vzgojiteljica oz. učiteljica je lahko prva, ki opazi, kaj se med otroci dogaja in s pomočjo katere se otrok veliko lažje vključi v družbo, kot bi se sicer sam. Dobrodošle so tudi socialne igre s katerimi otroci razvijajo socialne veščine (bolje spoznajo sebe, svoja čustva, potrebe, izboljšajo komunikacijo s sovrstniki,..)

Kaj starši lahko naredijo za preventivo?

Pozitivna samopodoba je tista, ki otroka lahko najbolj zavaruje. Na njen razvoj vpliva mnogo dejavnikov, najpomembnejši pa so odnosi v družini, ki vplivajo na to, kako bo otrok doživljal sebe v odnosu do drugih. Če otroku govorimo npr. da je naporen, zahteven, celo neumen ali štorast, se bo otrok res začel tako počutiti. Enako če ga stalno primerjamo s sorojenci ali vrstniki npr. »zakaj ne moreš biti tako priden kot tvoja sestra?« bo otrok začutil, da ga starši ne sprejemajo in da z njim nekaj ni v redu.  Tako se bo nehote utrjevala slaba samopodoba s katero bo vstopal v odnose z drugimi vrstniki. Otrok nujno potrebuje občutek, da je za starše zaželjen, enkraten in da so ponosni nanj. Pomembno vlogo šteje tudi odnos med očetom in mamo – sta lahko prijazna in spoštljiva drug do drugega ali pa je njun odnos prežet s konflikti, kjer otrok srka razdiralna čutenja, ki mu dajo občutek, da je z njim nekaj narobe. Iz spoštljivih odnosov, se bo otrok naučil spoštovanja, prav tako pa ga bo terjal od drugih.  Nenazadnje ni zanemarljivo kako oče in mama doživljata sebe kot moškega in žensko. V kolikor npr. oče ali mama ne sprejemata svojega telesa in se globoko v sebi doživljata nevredna in nesposobna, se bo ta odnos lahko direktno prenesel na otroka, ki bo pričel sebe doživljal kot nevrednega in nesposobnega. Otrok tako vedenje in čutenje preko zgleda nezavedno posnema. 

Družinski inštitut Bližina
www. blizina.si