Odstavljanje z ljubeznijo

Če se vaš partner morda ne strinja več z dojenjem vajinega otroka, se morata pogovoriti in najti skupno rešitev, ki bo ustrezala celi družini. Lahko naredita kompromis in vi dojenje nadaljujete, le da ga poskusite omejiti.

Metode omejevanja dojenja

»Ne ponujaj – ne odbijaj«: To je zelo zanesljiva in varna ter postopna metoda odstavljanja. Tak način odstavljanja lahko postopno traja več tednov ali celo mesecev. Bistvo te metode je, da otroku dojenja preprosto sploh ne ponudimo.

Včasih, kadar ima mamica polne dojke, otrok pa je že vse popoldne siten, bi verjetno večina vzela otroka k sebi ter ga podojila, ne da bi on pokazal željo za to. Temu se je torej treba izogibati. V času aktivnega odstavljanja ali omejevanja podojev se zgodi, da otrok, ki se že dan ali dva dni ni dojil, nenadoma spet želi dojke. V takem primeru mu jih preprosto spet ponudimo in ne zavrnemo njegove želje.

Zamota: Otroka, ki se želi dojiti, lahko zamotimo na več načinov. Ponudimo mu pijačo (če je žejen), ponudimo mu igračko ali se z njim poigramo, ponudimo hrano (če je lačen), branje ali pripovedovanje priljubljene zgodbice, preusmerimo pozornost na lepo cvetlico ali metulja, peljemo ga na igrišče med vrstnike …

Ta metoda precej spremeni naš prejšnji način življenja, saj otrok zahteva mnogo več pozornosti in posvetitve kakor pri preprostem hitrem podoju. Starši moramo biti v pripravljenosti kakor čarovniki s polno malho trikov. Včasih moramo predvideti situacijo vnaprej, in ko menimo, da bo otrok prosil ali zahteval dojenje, ga še pred tem preusmerimo. Teže je ponuditi zamotitev takrat, ko se je otrok že odločil, da se bo dojil, in to od nas že zahteva. Najuspešnejša metoda za zamotitev otrokove pozornosti pa je že tisočletja preprosta – otroka nosite tesno v naročju, pojete, se pogovarjate z njim in ga nežno zibate (ali celo zaplešete). Metode zamotitve so še: namesto da se zvečer kot po navadi uležete skupaj z otrokom, se zraven le usedite, izogibajte se vajinih prostorčkov za dojenje (določen kot na kavču, gugalnik …), berite mu zgodbice, prepevajte, ponudite mu nove igračke in nove načine igre s starimi igračkami, popeljita se s kolesom, veliko se crkljajta in žgečkajta, obiskujta sosedove otroke … Metoda zamotitve terja od staršev vsaj dvakrat toliko časa, kolikor ga je preživel pri dojkah, zato se morate na to dobro pripraviti in si drugače organizirati svoj čas. Najboljše zamotitve morajo vsebovati tudi VELIKO ljubezni.

Nadomestilo: Večina mamic kombinira metodo zamotitve tudi s tem, da otroku ponudijo nadomestilo. Kadar je otrok lačen ali žejen in se želi dojiti, mu ponudimo hrano in pijačo. Če otroka za dojenje ne motivirata lakota in žeja, bo hrano najverjetneje odklonil. Podobno kot pri »zamotitvi« tudi metoda z nadomestilom ne deluje več, ko se je otrok že odločil za dojenje. Tako je treba tudi tukaj situacije predvideti vnaprej in prej ponuditi nadomestilo. Nadomeščanje dojenja s hrano je treba uporabljati zelo previdno. Ne ponujajte otrokom sladkarij, sadnih sokov, smokijev ali slanih palčk, piškotov in podobnega. Ko pišem o nadomestni hrani, govorim izključno o polnih obrokih hrane za skupno družinsko mizo in malicah, kjer otroci dobijo zdravo in svežo hrano (sadje, žita, surova zelenjava – npr. korenje ipd.).

Otroci, ki so v procesu odstavljanja od prsi in za ta proces sami še niso zreli ali odstavljanje ne poteka na njihovo pobudo, radi najdejo nadomestilo za sesanje in pričnejo sesati palec ali vogal odejice. Nekateri otroci lahko pričnejo sesati dudo, čeprav je prej niso uporabljali ali so se tega že zdavnaj odvadili. V takem primeru moramo svoje ljubeče vodstvo in pozornost še povečati in otroku ponuditi še več svojega časa, pozornosti in ljubezni. Sesanje dude ali palca nikakor ne sme postati nadomestilo za starševsko ljubezen, ki jo otroci nujno potrebujejo!

Zakasnitev: To je zelo učinkovita metoda, ki še posebej dobro deluje pri starejših, verbalno že komunikativnih otrocih. Večina otrok se tako ali tako doji ob nepredvidljivih časih (ne točno po urnikih). Vsakič, ko se otrok želi dojiti, mu recite, naj počaka trenutek, minutko, pet minut ali kakšen drug časovni interval – za toliko časa se podaljšuje tudi samo odstavljanje. Seveda je pri tej metodi pomembno, ali otrok sprejme časovni zamik dojenja. Kadar vas otrok prosi za dojenje, mu ne recite npr.: »NE ZDAJ, počakaj 5 minut, da dokončam pisanje članka,« ampak: »DA, LJUBČEK, toda prosim te, da počakaš 5 minut, da dokončam svoje delo.« Obljubo potem VEDNO in dosledno tudi izpolnite. Nočno dojenje lahko na ta način pri starejših otrocih ukinemo z razlago: »Kadar je tema in noč – dojke spijo; ko je dan – dojke delajo mleko,« in podobnim.

Skrajšanje trajanja podojev: Otrok se lahko doji, kadarkoli in kakorkoli hoče, le dolžina podoja je omejena. Otroka lahko najprej malce podojite, nato mu ponudite nadomestilo ali zamotitev. S starejšimi otroki se da že lepo pogajati, npr. »dojenje traja toliko časa, dokler ne preštejeva do deset«. Starejši otroci se znajo že zelo dobro pogajati in prosijo »le za trenutek dojenja« ali rečejo: »Mami, saj bom hitro končal.« Ko res hitro končajo, se jim zahvalite, ker so držali besedo.

Sporazumno odstavljanje: Nekateri starši rečejo svojim otrokom: »Po božiču se ne boš več dojil. Za božič boš dobil veliko daril in igrač, in namesto da bi se dojil, se bova raje igrala z njimi.« Ali: »Sedaj pa si že zelo velika deklica. Ko bo prišel tvoj rojstni dan, mislim, da bi bilo v redu, da namesto večernega dojenja prebereva tvojo najljubšo zgodbico.« Če je mamica noseča, pa: »Sedaj si že velika deklica in mamica nima več mleka. To bo spet prišlo, ko se bo rodil dojenček. Majhni dojenčki potrebujejo materino mleko zato, da zrastejo.«

»Očka, na pomoč!« Proces odstavljanja zahteva od mamic veliko časa, nežnosti, strpnosti in ukvarjanja z otrokom. Del teh dolžnosti lahko zlahka prevzamejo tudi očetje, tako podnevi kakor ponoči.

Ukinjanje nočnega dojenja je najtežje. Otroka, ki še ni dovolj zrel za gornje metode in ki še ne komunicira verbalno, je malce težko prepričati, če se je nekaj že odločil. Kadar se otrok ponoči prebudi in ga mati vzame v naročje, se otrok čisto avtomatično, še v polsnu ugnezdi in začne iskati dojke. Če takoj ne dobi želenega, se lahko močno razjezi in prebudi pol soseske z glasnim protestiranjem. Tako lahko otroka ponoči prevzame le še očka: lahko ga nosi, ziba, mu prepeva, mu ponudi vodo, če je žejen, ali ga nahrani (če je otrok še zelo majhen). Po navadi se moramo mamice tudi umakniti iz vidnega ali slišnega polja otroka. Seveda je tako početje za očeta, ki mora zgodaj zjutraj vstati in oditi v službo, lahko kaj naporno, zato je pri dogovoru zelo pomembno, da se partnerja popolnoma strinjata z metodo in da kljub neprespanim nočem poskusita vztrajati vsaj teden ali dva.

Odstavljanje

Vsekakor odstavitev otroka od prsi ni dogodek, ki se zgodi čez noč (vsaj naj ne bi bil!), temveč je to proces, ki lahko traja nekaj tednov, mesecev ali celo let. Odstavljanje se dejanjsko začne že z uvajanjem prve goste hrane, kar naj bi bilo približno okrog 6. meseca starosti, saj se zaradi obrokov goste hrane postopoma začneta zmanjševati število in dolžina podojev. Vendar pa to ne pomeni, da je to že čas, da prenehamo dojiti.

Drugi razlog, zaradi katerega odstavljanja ni smiselno prehitro stopnjevati, je dejstvo, da dojenje ni zgolj prehranjevanje, temveč ima tudi pomembno imunološko (zaščitno) funkcijo, ki s starostjo otroka ne izgublja vrednosti – dokler je otrok dojen, ga protitelesa v materinem mleku ščitijo pred okužbami in/ali omilijo potek morebitnih bolezni.

In tretji razlog je dejstvo, da dojenje pomeni otroku tudi zadovoljevanje njegovih čustvenih potreb (po ljubezni, telesnem stiku, varnosti, sprejetosti, ugodju). Dojenje ni samo hranjenje, vaš otrok se želi dojiti tudi iz drugih razlogov. V takem primeru je zelo pomembna vloga obeh staršev, ki morata dajati otroku dovolj pozitivne pozornosti, veliko topline in ljubezni.

Članek objavljen v reviji Otrok in družina