Prepoved telesnega kaznovanja otrok

Odbor ministrov Sveta Evrope je na tej podlagi obsodil telesno kaznovanje in predlagal njegovo prepoved v vrsti priporočil, ki segajo že v leto 1985. Tudi odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice so začele vse pogosteje obsojati telesno kaznovanje, pri čemer so razsodbe jasno pokazale na eni strani, da prepoved vsakršnega telesnega kaznovanja ne posega v spoštovanje zasebnega in družinskega življenja.

Ob tem poudarjamo, da je prepoved telesnega kaznovanja otrok v Družinskem zakoniku opredeljena kot programska določba, saj (direktne) sankcije ne predvideva. Je pa že približno leto in pol v veljavi Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), ki posebej izpostavlja tudi prepoved fizičnega nasilja. Po ZPND so otroci še posebej varovana kategorija, saj morajo vsi pristojni organi – ko se srečajo z  nasiljem nad otrokom – postopati še posebej hitro in učinkovito, zakon pa še posebej določa, da se šteje, da so otroci žrtev nasilja že samo, če so prisotni pri izvajanju nasilja nad drugimi družinskimi člani. Zakon predvideva tudi razne načine varstva in zaščite žrtve (prepoved približevanja, prepustitev stanovanja, ipd.) ter tudi sodelovanje s storilcem, kaznovalne določbe pa so opredeljene v kaznovalnem pravu (bodisi kot prekrški, bodisi kot kazniva dejanja).

Pri Družinskem zakoniku smo na ministrstvu skladno z mednarodnimi standardi želeli storiti korak več in smo kot nedopustno opredelili vsako telesno kaznovanje otroka in to ne le, če je povzročeno s strani staršev, ampak tudi javnih ustanov (npr. šol, vrtcev). Z navedeno normo tako želimo vplivati na zavedanje, da je potrebno gojiti ničelno toleranco do kakršne koli oblike telesnega kaznovanja kot vzorca/načina vzgoje.

Če gre torej za hujše ali večkrat ponavljajoče primere telesnega kaznovanja, se bo lahko tako dejanje okvalificiralo kot nasilje v družini po ZPND, sicer pa bo lahko pristojni center za socialno delo oziroma sodišče kršitev te programske določbe upoštevalo pri morebitnem omejevanju roditeljske pravice oziroma po novem t.i. starševske skrbi.

Vir: MDDSZ