Sindrom Casanove

Casanova si je lažno prilastil aristokratski dodatek “de Seingalt” kot pomoč pri zapeljevanju žensk in impresioniranju moških. Vse, kar se ve o njem, izhaja iz njegovih “Spominov” (Mémoires), ki so objavljeni v več zvezkih.

V “Spominih”, ki jih je napisal v svojih poznih letih, prikazuje sebe kot človeka, ki je osvajal s humorjem, očarljivostjo in inteligenco. Pri 16 letih je pridobil svoj pravniški naslov in odšel v posteljo s svojo prvo žensko – “lepo trinajstletno deklico”, srečeval in razsvetljeval je najboljše ume svojega časa, boril se je z najboljšimi mečevalci, obral vse kockarnice in razdevičil vsako drugo dekle v Italiji in Franciji.

Čeprav je bil Casanova bahač, je bil resnično človek z nenavadno spolno slo. Njegovi opisi in navedba najmanj 116 njegovih osvajanj dajejo verodostojnost številnim njegovim trditvam. V ljubezenska razmerja se je spuščal brez predsodkov glede let ali socialnega položaja; ženske od 9 do 70 let in pripadnice vseh slojev niso bile ravnodušne nad njegovo privlačnostjo. Niti tabu incesta ni zmanjšal njegovega žara: imel je spolno zvezo z najmanj eno izmed nekaj svojih nezakonitih hčera. Po njegovih trditvah so mu bile vse večno hvaležne za njegove storitve.

Sindrom ki mu je Casanova posodil svoje ime, “Casanovizem” je znan tudi kot “Don Juanizem” (imenovan po Don Juanu, izmišljenem liku), satiriaza, hiperfilija in hiperseksualnost. Moški s tem sindromom gledajo na ljubezen kot na prisilno gledališko predstavo, v kateri igra mnogo žensk, kar zmanjša možnost, da bi se povsem posvetili eni sami. Ženske so predmeti v igri in zareze na vzglavju postelje. Praksa jih je naredila očarljive in vljudne, vendar skoraj takoj, ko osvojijo žensko izgubijo zanimanje zanjo – kot je to počel tudi Casanova.

Hiperseksualnost se povezuje z manično depresijo, motnjami osebnosti ter pomanjkanjem sposobnosti povezovanja in navezanosti v otroštvu. Poleg tega je povezana tudi z nizko ravnijo encima monoaminoksidaze (MAO), kar so raziskovalci odkrili pri številnih patoloških načinih obnašanja. Encim MAO je namreč izredno pomemben encim , odgovoren za razgradnjo več različnih živčnih prenašalcev.
Življenje Casanove ponuja veliko tipičnih dokazov za te trditve. Najverjetneje je bil rojen kot nezakonski otrok. Starša, ki sta bila igralca sta ga zapustila, ko je bil star leto dni. Ker je vzpostavljanje zveze otrok – starši v otroštvu zelo pomembno za ustvarjanje kasnejših odnosov, je verjetno to razlog za njegovo nesposobnost vzpostavljanja trajnega razmerja. Njegovo pomanjkanje zaupanja in čuta odgovornosti, njegova številna druga deviantna dejanja in pogosto izraženo pomanjkanje kesanja ali obžalovanja, so vsekakor značilni za psihopatsko osebnost. Obdobja brezvestnega zapuščanja in brezmejne energije so se izmenjavala z obdobji “črne žalosti” (depresije), za katero je, kot trdi, trpel. Vse to so indikacije za sindrom manične depresije. Vsi ti sindromi so povezani z nizko ravnjo MAO.
Casanova je bil zadnjih 14 let knjižničar grofa von Waldsteina na dvoru Dux na Češkem, kjer je tudi napisal svoje “Spomine”. V letih pred smrtjo je postal globoko religiozen in umrl kot kristjan.

Vir: Pliva