Spontan splav

Vsaka krvavitev skozi nožnico v prvih 20 tednih nosečnosti je lahko znamenje grozečega spontanega splava, lahko pa tudi vrste drugih bolezni ali stanj.

Ključna preiskava je ultrazvočni pregled, ki ugotovi, ali je otrok v maternici in če še živi. Če otroka ni v maternici, pride v poštev ektopična nosečnost, kar pomeni, da se otrok razvija drugje v trebuhu zunaj maternice ali pa da je že prišlo do popolnega spontanega splava. Izredno redko se lahko zgodi, da je en otrok v maternici, dvojček pa zunaj maternice.

Če se na ultrazvoku zazna otrokov srčni utrip, pade verjetnost za spontan splav s 50 na samo tri odstotke.

Do polovice spontanih splavov pride zaradi kromosomskih nepravilnosti; nekatere so prirojene, večinoma so pa to naključne napake pri zorenju spolnih celic. Dejavniki tveganja za spontan splav so: starost matere (starejše matere imajo več spontanih splavov), pitje alkohola, anestezija s plini, pitje velikih količin kave, kajenje, kronične bolezni matere (slabo vodena sladkorna bolezen, celiakija, avtoimune bolezni), jemanje kokaina, spočetje 3 do 6 mesecev po porodu, uporaba znotrajmaternične kontracepcije (špirala), okužbe pri materi (predvsem spolno prenosljive bolezni), nekatera zdravila, pogostni umetni splavi v preteklosti, zastrupitve s kemikalijami, nenormalnosti v maternici (prirojene napake, tumorji).

Vendar je treba močno poudariti, da je ta spisek dejavnikov tveganja v pomoč nosečnicam, česa naj se v nosečnosti izogibajo in kje morajo paziti. Nikakor pa ne smejo o tem spisku premišljevati matere, ki so doživele spontan splav, češ če bi pila manj kave, pa ne bi prišlo do splava. Spontan splav je tragičen dogodek in za otrokom je treba žalovati. Nihče ni kriv, da je prišlo do smrti otroka, in nihče ne sme drugega obtoževati ali sebe obremenjevati z občutki krivde. Vedeti je treba, da ljudje prepogosto dolžimo druge ali sebe za nesreče, ki se nam dogajajo, gorje pa se s tem samo še množi.

Članek objavljen v reviji Družina številka 2 (letnik 55)