Prav zaradi tega je skupina znanstvenikov iz New Yorka, Rochestra, Bostona, Houstona in Birminghama preučevala dva vzorca semenske tekočine 765 moških iz neplodnih zakonov, kot tudi 696 moških iz zakonov z otroci. Ženski faktor neplodnosti je bil izključen. Preiskovali so morfologijo (videz), motiliteto (gibljivost) in koncentracijo (število) spermijev.
Rezultati preiskave kažejo, da noben moški, s številom spermijev nižjim od 13,5 milijonov/ml, gibljivostjo nižjo od 32%, ter z manj kot 9% spermijev normalnega videza, ni imel otrok. Moški, s število spermijev višjo od 48 milijonov/ml, gibljivostjo višjo od 63% in z več kot 12% spermijev normalnega videza, so imeli otroke, oz. so bili v tej raziskavi uvrščeni med plodne moške. Vrednosti, ki se nahajajo znotraj teh mej (siva cona), označujejo neopredeljeno plodnost: tu najdemo tako plodne kot neplodne moške.
Mejne vrednosti števila, gibljivosti in morfoloških značilnosti spermijev, koristijo pri kvalifikaciji plodnosti: ohranjena plodnost (»fertile«), zmanjšana plodnost (»subfertile«), ali neopredeljena plodnost (»indeterminate fertility«). Najpomembnejši faktor pri diagnostiki plodnosti je odstotek spermijev z normalnimi morfološkimi značilnostmi. Čeprav preiskava semenske tekočine pomaga pri določanju plodnosti moškega, samo ena ne predstavlja natančne diagnoze. Spermiogram, še posebej samo ena preiskava, ne da osnove s katero bi lahko postavili diagnozo neplodnosti.