40 let stockholmskega sindroma

Človek, ki lahko natančno opiše manifestacijo sindroma je Jan-Erik Olsson, ki se dobro spominja preobrata njegovega ropa v poslovalnici Kreditbanken v središču švedskega glavnega mesta 23. avgusta leta 1973.

Oborožen z avtomatsko pištolo je omenjen zapornik na začasnem dopustu, med ropom štiri zaposlene vzel za talce.

»Talci so se bolj kot ne postavili na mojo stran in me v nekaterih situacijah ščitili pred policijsko agresijo,« pravi današnji 72 letnik.

»Videl si lahko strah v njihovih očeh, želel sem jih samo prestrašiti. Nikoli nisem bil obsojen za nasilno dejanje,« poudarja.

Nato se je tesnoba transformirala v nekaj neobičajnega.

Talka Kristin Enmark je tedaj dejala: »Ne bojim se Clarka (Clark Olofsson, drugi ropar) niti drugega roparja. Bojim se policije. Razumete? V njiju imam popolno zaupanje, verjeli ali ne, skupaj smo preživeli lepe trenutke.«

S predajo Olssona in Olofssona, ter osvoboditvijo talcev, ta zgodba še ni dobila epiloga.

Rodil se je termin stockholmski sindrom, ki si ga je omislil ameriški psihiater Frank Ochberg, ki je tudi ustvaril kriterije za ta sindrom: privrženost ali celo ljubezen talcev do ugrabitelja, ter skupen prezir do zunanjega sveta.

Obstoj sindroma je splošno sprejemljiv. Njegova pogostost pa je še vedno tema številnih razprav.

Na začetku je obstajala tendenca da se ga sistematično razišče, pogajalci FBI pa sumijo na njegovo razširjenost.

Sindrom je v življenje ponovno ‘vdihnila’ Natascha Kampusch, ki je po osmih letih posiljevanja in stradanja, pobegla iz hiše svojega ugrabitelja. Ob novici, da je njen ugrabitelj mrtev je jokala.

»Ko je človek osvobojen se lažje poistoveti z ugrabiteljem, kot s prijatelji ali družino. Sam temu nebi dejal stockholmski sindrom,« pravi Ochberg.

Ugrabitelja Jan-Erika Olssona sta v zaporu obiskala dva od njegovih talcev. Iz zapora so ga izpustili leta 1980, zadnjih petnajst let pa je preživel na Tajskem.

Danes težko rečemo ali stockholmski sindrom res obstaja ali ne.