Obremenjenost otrok ob zaključevanju ocen na koncu šolskega leta

Nagrada: odlično spričevalo

V obdobju zaključevanja ocen še vedno prepogosto pojavljajo strah, panika, izostajanje od pouka, utrujenost, stres in številne psihosomatske težave, žal pa tudi samomorilne misli ali vedenje.

Ob koncu šolskega leta so najbolj obremenjeni mladostniki, ki zaključujejo osnovno šolo, saj jih pred vpisom na srednje šole čakajo eksterni preizkusi znanja, ki so le še dodatna obremenitev poleg vseh drugih težav, vprašanj in strahov. Toda mlajši učenci ne zaostajajo veliko za njimi, saj se kmalu začnejo zavedati, kako pomembne so dobre ocene za uspešno pot v življenje. In tu se nam odraslim poraja vprašanje, zakaj naši otroci hodijo v šolo; zaradi novega znanja in izkušenj ali le samo zato, da bodo domov prinesli čim boljše ocene. Ker živimo v času, ko je življenje prehitro, da bi ga ujeli, se bomo mogli sprijazniti z dejstvom in položiti roko na srce, da se bomo raje pohvalili sosedom, da je naš otrok odličnjak, kot da zna šolsko znanje uporabiti pri praktičnem izvajanju. Naša materialistična družba je na žalost otrok izbrala ocene namesto znanja, čeprav nikjer ne piše, da so dobre ocene vedno odraz popolnoma osvojenega znanja.
 

Zakaj so ocene tako pomembne?

Ocene so zelo pomembne pri oblikovanju samopodobe. Če so visoke, je temu primerna tudi samopodoba, če so nižje, se samopodoba oblikuje bolj negativno. Starši in učitelji so tisti, ki morajo glede na dosežene ocene otrokom pomagati premagovati stres in zavirati obsedenost z ocenami.Otroci namenjajo ocenam veliko pozornost prav zato, ker so prvi pomemben podatek o otroku, če pogledamo v redovalnico. Otrok jih razume kot kazalnik, ki mu pove, ali ustreza okolju ali ne, saj ocene pokažejo, kako sposoben je na posameznem akademskem področju. Tako postane šolsko delo eden največjih otrokovih izzivov v tem razvojnem obdobju, saj mu ocene povejo, ali se v svojemu okolju odziva ustrezno in ali zadovoljuje želje staršev. Slabe ocene še slabše vplivajo na otrokovo samopodobo, če starši namenjajo velik poudarek dobremu uspehu. Otrok si v takem primeru misli, da ni dovolj dober.
 

Strahovi naših otrok

Odrasli otroškim strahovom pogosto namenijo premajhno pozornost, saj so prepričani, da so otroški strahovi lahko povezani le s strašnimi in nevarnimi liki iz pravljic, risank in filmov. Vendar še zdaleč ni tako, saj so otroci veliko bolj dojemljivi za dogajanja okoli sebe, kot si predstavljajo odrasli. Ker je po vstopu v šolo večina otrokove pozornosti namenjena prav šoli, je tudi večina strahov povezana s šolo.Do četrtega razreda se otrok boji, da ga učitelj ne bo sprejel, saj je v otrokovih očeh ena pomembnejših oseb. V tem obdobju ima otrok bojazen pred novo snovjo, saj ga je strah, da je ne bo razumel in se osmešil pred sošolci, katerih mnenje je zanj zelo pomembno. Pojavlja se tudi bojazen pred različnimi oblikami kaznovanja (oštevanje pred sošolci, disciplinski ukrepi) in bojazen pred pomanjkanjem časa za dokončanje domače naloge.

Med šolanjem na predmetni stopnji osnovne šole se pojavijo bojazni glede neiskrenosti prijateljev ter dileme, povezane s spolnostjo in iskanjem prijateljev nasprotnega spola. Otrok se boji da ga vrstniki ne bodo sprejeli zaradi njegovega zunanjega videza. Še vedno se pojavljajo številni strahovi, povezani s šolo, in sicer bojazni pred vpisom na srednjo šolo in vsem, kar je povezano s tem (eksterno preverjanje znanja, zaključevanje ocen, izbira srednje šole …), in bojazni, da mu bo zmanjkalo časa za domače naloge in za učenje.
 

Utrujenost otrok

Ena od zahtevnejših ovir, ki se pojavlja v času šolanja, je utrujenost, ki je najočitnejša proti koncu šolskega leta.
Odrasli pogosto ne razumejo, da so otroci sploh lahko utrujeni, saj menijo, da preživljajo srečno otroštvo, katerega poslanstvo je sedeti v šoli in se igrati. Po mnenju odraslih to ni utrujajoče delo. Še težje spregovorimo o utrujenosti mladostnika, saj se nam zdi, da kar prekipeva od neskončne energije, ki mu je nikoli ne zmanjka. Zavedati se moramo, da čas, ki ga otrok preživi v šoli, ni le dolgočasno in brezdelno sedenje, marveč naporno in utrujajoče delo, ki se zavleče čez vse popoldne, ko mora otrok dokončati domače naloge in se naučiti novo snov.Znaki utrujenosti se razlikujejo glede na značilnosti otrok. Otrok, ki je že sicer dejaven in nemiren, postane še nemirnejši, pasivni otroci postanejo še pasivnejši. Pogosto se utrujenost kaže v obliki popuščanja na področju učenja, kjer so se že prej nakazovale določene težave (npr. več težav pri računanju, branju ali pisanju). Otroci postanejo manj motivirani in slabše organizirani.

Spomnimo se, da se nas spomladi vseh loteva spomladanska utrujenost. Enako se zgodi pri otrocih, ki imajo smolo, da morajo takrat najbolj vztrajati in se učiti, če naj dosežejo dober uspeh. Otroke dodatno utrudijo tudi čustveni napor, stres in strah pred zaključevanjem ocen. Nekateri kljub dodatni pomoči popolnoma otopijo. Posebno pozornost moramo nameniti mladostnikom, ki so deležni zahtevnih telesnih sprememb (hormonske spremembe, hitra rast, spolno zorenje), kar jih dodatno utruja in obremenjuje.
 

Realna slika v naših šolah

Maja lani sem pripravila vprašalnik, ki ga je na osnovni šoli v okolici Ljubljane reševalo 80 učencev predmetne stopnje (od 5. do 8. razreda). Prikazani izidi so le del moje raziskave, ki je merila samopodobo teh učencev. Izbrala sem trditve, ki so se najbolj povezovale s šolo.

Otroci so morali na zastavljene trditve odgovoriti z da ali ne, tako kot se jim je zdelo najbolj značilno zanje. Ustreznost odgovora sem določila po vnaprej določenem ključu. V tabelah je prikazano, kako so odgovarjale deklice v primerjavi z dečki in kako mlajši učenci (5. in 6. razred) v primerjavi s starejšimi (7. in 8. razred). Odstotek pri posamezni trditvi pomeni, kolikšen delež otrok se je odločilo za predpisan ustrezen odgovor. Opazimo lahko, da so deklice pogosteje izbrale ustrezen odgovor kot dečki in da se enako pokaže pri mlajših. Najbolj zaskrbljujoči in opozorilni se mi zdijo podatki pri trditvah 1, 5, 9 in 10, ki so lahko alarm za izboljšanje šolskega dela na področju preverjanja znanja, kjer se pojavljajo odstopanja, ker je preverjanje znanja neposredno povezano z ocenami.
 

Razvijanje pozitivnega mišljenja pri otrocih in starših

 
Zadnji mesec pouka ponavadi poteka nekaj, kar spominja na maratonski tek z neštetimi ovirami, kjer na koncu čaka pokal z zlatim napisom: ODLIČEN USPEH. Vsi, ki ob koncu šolskega leta odnesejo domov zlate pokale, so v očeh poražencev imenitni zmagovalci. Toda otroku moramo povedati, da bo za nas zmagovalec, če bo uspešno izdelal razred, sploh če gre za otroka, pri katerem se pojavljajo primanjkljaji na posameznih področjih učenja.

Starši ne bodo z živčno vojno za dobre ocene dosegli nobenega premika, sploh če jo bodo začeli igrati, ko bo že prepozno. Zavedati se je treba, da materialne nagrade za dobro spričevalo niso najboljše, čeprav vemo, da so precej dober motivator. Z otrokom se je treba pogovoriti o učenju in ocenah, jim postaviti jasne cilje in predstaviti možnosti za uporabo naučenega znanja v življenju. Ne smemo se kar brezglavo odločiti za inštrukcije; pomembnejše je, da se z otrokom odkrito pogovorimo o težavah in mu ne grozimo s kaznijo. Moramo mu dopovedati, da ga imamo radi takega, kot je. Otroka ne smemo enačiti z njegovimi ocenami. Doma mu dovolimo nekaj prostega časa, ki ne bo v ničemer povezan s šolo. Poiskati moramo njegova močna področja in jih krepiti s spodbudami in pohvalami (ter z majhnimi nagradami), saj bo otrokova samopodoba tako bolj pozitivna, otrok se bo bolje počutil, manj ga bo strah, poleg tega bo manj dovzeten za psihosomatska obolenja, to pa je le odskočna deska, da se bo potrudil tudi na področjih, ki mu ne gredo najbolje. In ne pozabimo: otrok je najprej oseba s potrebo po ljubezni, toplini in razumevanju, šele nato je oseba, ki hodi v šolo. Pa ne zaradi ocen, marveč zaradi znanja!

Vir: Viva