Otrok laže

Otroci do petega leta starosti navadno ne lažejo zato, da bi koga prevarali ali ogoljufali. A ko pri otroku opazimo tako vedenje, moramo biti zelo pozorni. Če otroka ne odvadimo, lahko laganje postane navada, ki ga bo spremljala v puberteto in še dlje.

Predšolski otroci živijo v svetu, kjer se domišljija in resničnost neprestano prepletata. Plod otrokove domišljije lahko zanj kaj hitro postane resničen. Domača kad je ocean, košček pobarvanega lesa je motor, kljuka na vratih pa mikrofon. In včasih se otrok znajde v situaciji, ko namenoma pobegne v svoj domišljijski svet in prikroji resnico, da ji začne tudi sam verjeti.

Majhni otroci največkrat želijo le olepšati resnico. Okoli petega leta pa mali nadobudneži začnejo uživati, če lahko svoje starše tu in tam “prinesejo naokrog”. Včasih se samo želijo izmuzniti opravilom, ki jim niso najbolj pri srcu (umivanje ušes, na primer), drugič spet preizkušajo, ali njihovi starši res vse vedo.
 

Zakaj otroci lažejo?

Šest, sedem let stari otroci že znajo ločiti laž in resnico. V tej starosti začnejo lagati z namenom. Le redko pa pomislijo na posledice laži. Pomemben jim je trenutni učinek laži.

Laganje pa včasih nakazuje na resne čustvene probleme. To je tedaj, ko otroci, ki poznajo razliko med resnicoljubnostjo in laganjem, govorijo izdelane zgodbe, ki se zdijo verjetne. Otroci ali najstniki navadno navezujejo te zgodbe na zadovoljstvo ob pozornosti, ki jo dobijo, ko govorijo laži. Drugi otroci in najstniki, ki se sicer zdijo odgovorni, razvijejo vzorec ponavljajočega se laganja. Pogosto občutijo, da je laganje najenostavnejša oblika spoprijemanja z zahtevami staršev, učiteljev in prijateljev. Ti otroci ne skušajo biti slabi ali zlobni, vendar jim ponavljajoči se vzorec laganja postane (slaba) navada. Obstajajo pa tudi otroci in najstniki, ki jih laganje ne moti, kot tudi ne to, da imajo koristi na račun drugih. Nekateri najstniki pogosto uporabljajo laganje, da bi prikrili kak drug resen problem. Na primer: najstnik z resnim problemom z drogami ali alkoholom laže, da bi prikril resnico, kje in s kom je bil, kaj je počel, za kaj je porabil denar …
 

Kako starši lažemo in učimo lagati še otroke

1. Male izmišljotine

Pojasnite otroku, da je včasih bolje prikrojiti resnico, da ljudi ne bi prizadeli, vendar pa ne smemo lagati zato, da BI nekoga prizadeli in užalostili. Morda bo otrok laže razumel razliko, če nedolžne laži poimenujete drugače, da bo že s samim izrazom začel ločevati nesprejemljivo laž od občasnega prikrojevanja resnice.

2. Prazne grožnje

Če ne nameravate izpolniti grožnje, je raje niti ne izrecite. Tudi če otroka samo opozorite, naj na primer neha metati pesek iz peskovnika, ne spreglejte, če vašega opozorila ne uboga. Če kaj obljubite ali zagrozite, to tudi izpolnite. Edino tako se bo otrok naučil, da so pravila v življenju pomembna in da jih je potrebno upoštevati.

3. Izmikanje odgovornosti

Če hočete, da bo otrok odkrit in pošten, morate biti tudi sami. To je edina pot. Ni bližnjic in izmikanj. Samo z lastnim zgledom lahko pokažete, kako je treba ravnati. Otroka kaj malo briga za vašo zgledno teorijo, ki mu jo prodajate vsak dan sproti, če pa vaša praksa kaže vse kaj drugega.

4. Izgovori

Če se hočete izogniti neprijetnim obveznostim, to storite, ne da bi pri tem lagali. Če pa že ne gre drugače, vsaj poskrbite, da malčka ni v bližini, ko si izmišljujete razloge, zakaj res ne morete priti na družinsko kosilo k teti, ki je ne marate. Nikoli ne podcenjujte otroka. Malčki zelo hitro ugotovijo, da lažete. So kot hodeči detektorji laži.

5. Laži o smrti

Otroci razumejo več, kot si mislimo. Če jim ne razložimo tudi neprijetnih življenjskih dejstev, se lahko zgodi, da bodo v svoji bujni domišljiji začeli spletati prav neverjetne zgodbice, povezane s smrtjo, in tega neizogibnega dela življenja jih lahko postane strah. Poleg tega otroci slišijo marsikaj, tudi tisto, kar ni namenjeno njihovim ušesom. Koščke informacij povežejo v izkrivljeno celoto, ki jih lahko prestraši ali pa popolnoma zavede.

6. Prilivanje olja na ogenj otrokove domišljije

Če ima otrok prebujno domišljijo, mu boste najlaže prišli do živega z njegovim lastnim orožjem – s pravljico. Na primer s tisto o fantku, ki je sovaščane po nepotrebnem strašil, da prihaja volk, ko pa je volk zares prišel, mu nihče ni verjel. Potem na konkretnem primeru pojasnimo, zakaj je resnica pomembna. Na primer: če se neprestano izmišljujemo in lažemo, nam nihče ne more verjeti, tudi ko potrebujemo pomoč, ko se na primer udarimo in nas boli noga ali kaj podobnega.