Spremembe v skrbi za naše najmlajše?

Ker je predlog absurden, sem najprej pomislila, da je to pač spet ena od sprememb, na katere smo mahnjeni Slovenci; zatem sem pomislila, da je v ozadju ekonomski interes, ker manj izobraženi ljudje tudi manj stanejo, potem še na to, da se vračamo 50 ali še več let v preteklost, ko za prvo starostno obdobje niso skrbeli drugače, kot da so minimalno zadovoljili otrokove potrebe po hrani in varnosti, ali pa da so to predlagali kakšni življenjsko ogroženi posamezniki, ker pač nimajo svojih otrok in kljub širokemu znanju tako zdravijo svoje travme.

Glede na vse te pomisleke pri svojem vsakodnevnem delu (ki pa je sestavljeno prav iz poznavanja predšolskega otroka, saj redno izobražujem kolektive v vrtcih in vodim veliko šol za starše po vsej Sloveniji) ugotavljam, da se največ strokovnih vprašanj tako staršev kot strokovnih delavcev nanaša prav na to obdobje razvoja.

Vsem je namreč jasno, da se v začetku oblikujejo osnovne otrokove navade, spodbujati je treba vse njegove potenciale, kar zahteva od vzgojiteljic ogromno osebnostne zrelosti in znanja. Glede na tempo življenja in velike pritiske, ki se pojavljajo glede zahtevnosti do otrokovih potreb, je še kako smiselno, da za to področje usposabljamo najboljše posameznike. Delo v vrtcu v tem razvojnem obdobju je res najzahtevnejše, čeprav je na prvi pogled mogoče videti, da se z otrokom ni treba pretirano ukvarjati.
Gotovo obstajajo tudi uradni podatki, ki kažejo, da se v zadnjih letih občutno povečuje povpraševanje staršev po oddaji otroka v jaslične oddelke, ker je tudi predšolska vzgoja v vseh letih svojega razvoja dokazala, da gre za pomemben kakovosten prispevek k optimalnemu razvoju, ki ga zgolj domača oskrba in vzgoja pač ne moreta zagotoviti.

Če bi le pogledali učni in vzgojni načrt, ki ga mora pripraviti vsaka vzgojiteljica, bi lahko opazili, kaj tiči v ozadju. Ravno za to obdobje mora načrt vsebovati izjemno veliko pesmic, kar pomeni, da morajo imeti vzgojiteljice zelo dober posluh in igrati najmanj en inštrument. Vključevati mora tudi didaktične igrice za razvoj fine in grobe motorike, saj ni vseeno, kakšen material in zahteve postavljamo pred otroka, predvsem pa mora biti zraven veliko pedagoškega in psihološkega znanja, saj je v celotnem predšolskem obdobju najpomembneje prav to, da vzgojitelj oceni, na kateri razvojni stopnji je vsak posameznik in kakšne vsebine mu je smiselno posredovati.

Obenem pa nisem povedala še ničesar o tem, da je treba za takšno delo – enako kot za njegovo izvajanje – veliko stvari sproti poiskati, se jih naučiti, skratka: že priprave so nujne in predvsem tisto, kar daje celotnemu delu tudi vodilo.

To poudarjam zato, ker sem razumela tudi, da se bo zaradi priprav podaljševal delovni čas strokovnega osebja v vrtcu. To praktično vodi do improvizacije dela, saj je najbrž vsakomur jasno, da se brez stalnega pripravljanja in učenja raven in kakovost dela v vrtcu ne bosta izboljševali, temveč poslabševali. V mislih imam tudi vse tiste vzgojiteljice (in teh ni malo), ki svoje delo opravljajo res odgovorno in si pač že zaradi lastne vesti in strokovne etike ne dovolijo nazadovanja.

Mogoče pa bi se morali ravno predlagatelji vprašati, kakšna strokovna etika jih vodi k takšnim spremembam.