Otrok v dvojezični družini

Mešani zakoni oziroma družine so nekaj vsakdanjega, njihova posebnost pa je med drugim dvo- in večjezičnost, ki nedvomno bogati takšno družino in njeno okolico, vsekakor pa prinese tudi kako težavo.
 

Globlje razumevanje jezika

Lahko si predstavljamo, da otrok, ki tako rekoč z materinim mlekom vsrka bogastvo dveh ali več jezikov, operira z velikim številom izrazov. Seveda ne gre pričakovati, da bo otrok za vsak novi pojem, predmet itn. poznal besedi v obeh jezikih. Tako bo morda besedo “mleko” izgovarjal po slovensko, avtu pa pravil “car”, če je njegov drugi jezik angleščina, vsekakor pa med njima podzavestno menja. Tak otrok načeloma znatno globlje razume jezik in ga drugače analizira, saj ve, da za določen pojem oziroma predmet obstaja vsaj še en drugačen izraz.

Matej in Iza

 
Mateja (5), ki je zrasel v enojezični slovenski družini, in Izo (5), ki od rojstva govori ter razume slovensko in francosko, so povprašali, ali bi psa lahko poimenovali tudi “krava”, če kravo označimo za “psa”. Mateju se je vprašanje zdelo silno smešno in povsem bedasto, zato je odgovoril z odločnim ne, češ da imen za stvari ni mogoče spreminjati.

Toda Iza tega koncepta ni spodbijala in je celo nadvse preprosto razložila, da so stvari poimenovane po določenem principu oziroma nekakšnem naključnem dogovoru, zato se dodelitev besede ali imena nekemu objektu načeloma lahko spremeni.

Pri tem ne gre za večje inteligenčne sposobnosti male Ize, marveč za nekaj, kar je njej kot otroku, ki enakovredno obvlada dva jezika, podzavestno jasno.

Če otrok od rojstva naprej odrašča dvojezično, govorimo o simultani dvojezičnosti. V tem primeru osvajanje besed poteka sočasno v obeh jezikih.

Druga vrsta ali stopnja je sukcesivna dvojezičnost, kar pomeni, da si dva jezika sledita eden za drugim. Enega jezika se otrok uči od rojstva, drugega osvoji nekoliko pozneje, denimo okrog četrtega leta starosti, v vsakem primeru pa pred dvanajstim letom.
Če se drugi jezik pridruži prvemu po dvanajstem letu, vendar še pred šestnajstim ali sedemnajstim, govorimo o dvojezičnosti v adolescenci.
 

Če se drugega jezika naučimo kot odrasli, je to pozna dvojezičnost.

Pri tem je treba dodati, da te kategorije niso enakovredne, saj je dokazano, da se po prvem letu starosti jezika ni več mogoče naučiti brez akcenta. Znanstveniki so opravili so raziskave, ki so pokazale, da se pri otroku do prvega leta starosti oba jezika “shranita” na istem možganskem območju, medtem ko se pozneje naučeno “zasidra” na različnih mestih; temu primerno informacije niso takojšnje, saj jih morajo možgani jemati iz dveh različnih virov.
 

V obeh jezikih

Če ima otrok starša z različnima maternima jezikoma, je vsekakor pomembno, da otrok obvlada oba ali ju vsaj pozna. Tako se lahko komunicira s svojo širšo družino, torej s starimi starši in z drugimi sorodniki in prijatelji. Gre za dragocene življenjske vezi, ki jih ne bi smeli odreči nikomur, še najmanj ne zaradi nepoznavanja jezika. Otrok iz “mešane družine” ima pravico, da se oba starša z njim sporazumevata v svojem jeziku, prav tako imajo starši pravico, da otroka seznanijo s svojimi koreninami. Noben jezik ni in ne more biti podrejen drugemu, čeravno govorimo, da eden prevladuje nad drugim, vendar gre pri tem običajno za to, da je jezik enega od staršev tudi jezik okolja, v katerem živi družina. Če pa, denimo, slovensko-španska družina živi na Kitajskem, ne moremo govoriti o večji pomembnosti slovenščine oziroma španščine.

Dvojezični starši imajo lahko tudi izkušnjo, da njihov otrok, kljub rednemu stiku z obema jezikoma, obvlada samo enega. To navadno traja določeno obdobje, pozneje pa otrok nenadoma spregovori tudi v drugem jeziku. Pomembno je, da starši in okolica na otroka ne izvajajo nikakršnega pritiska in mu dovolijo, da jim odgovarja v jeziku, ki mu trenutno najbolj ustreza, ali povedano drugače, “pade na pamet”. Starši pa tudi nadaljujejo s pogovorom v jeziku, ki ga znajo ali izberejo. Učenje jezika mora biti zgolj stranski proizvod ljubeče in intenzivne komunikacije med starši in otrokom.
 

Dragocen življenjski kapital

Večjezičnost je lahko zapletena zadeva, vendar v večini družin, seveda ob pravem pristopu, otrokom ne povzroča težav. Toliko večji pa je kapital, ki ga takšen otrok prinese s seboj v odraslo življenje. Posebna dragocenost znanja več jezikov, ne glede na to, v kateri življenjski dobi se jih naučiš, je tudi to, da prispeva k (s)poznavanju drugih kultur. Nesporno je, da to vodi k večji odprtosti in strpnosti, h katerima bi morale stremeti vse družine in družbe tega sveta.

Ni nujno, da se strinjamo s starim izrekom “kolikor jezikov znaš, toliko veljaš”, vsekakor pa lahko pritrdimo dejstvu, da je poznavanje in obvladovanje tujih jezikov nadvse pomembno za komunikacijo v sodobnem svetu, uspešno izobraževanje in poznejši uspeh v poslovnih vodah.

Francoski psihoanalitik Lacon pravi, “da je jezik danost in darilo, ki ga je treba podarjati in kot tako tudi sprejeti. K temu sodijo veselje, želja, igra. To velja tako za materni kot za vse druge jezike, ki se jih učimo. Učenje jezika nikoli ne sme biti povezano s prisilo.”
 

Lahko dvojezičnost vodi k jecljanju?

Vedno znova se dogaja, da pediatri ali logopedi starše, katerih otroci odraščajo dvojezično in imajo govorne napake (nejasna izgovorjava, jecljanje ali zaostanek pri verbalnem razvoju), pozivajo, naj v prihodnje z otrokom govorijo zgolj v enem jeziku.
Če se starši temu uklonijo, se ponavadi zgodi, da se otrok, če pri tem niso bili sprejeti nobeni drugi logopedski ukrepi, iz dvojezičnega prelevi v enojezičnega jecljavca. Ali povedano drugače: med dvojezičnostjo in jecljanjem doslej niso našli še nobene povezave.

V Veliki Britaniji so opravili študijo, v kateri so raziskali primere 4827 otrok, ki je pokazala, da je v skupini enojezičnih jecljalo 1,8 odstotka otrok, med dvojezičnimi pa 2,8 odstotka. Gre torej za zanemarljivo razliko, na katero bolj vplivajo drugi dejavniki kot dvojezičnost. Tudi primerjalne študije več držav in jezikov so dale podobne rezultate (Harding/Riley, 1986).

Vir: Viva