Partnerstvo na preizkušnji

Ste takrat morda pomislili, da se bodo v vajini zvezi pojavljala obdobja, ko bi se najraje za vedno razšla? Niste? Pa se vam to zdaj dogaja? Kriza drugega desetletja ljubezni je nekaj običajnega in prav je, da jo kot takšno tudi sprejmemo, predvsem pa se njenega reševanju lotimo pravilno. Kot vsaka partnerska kriza je namreč tudi ta rešljiva, če se le oba dovolj potrudita.
 

Situacija št. 1: Tanja in Peter

Tanja in Peter bosta kmalu praznovala šestnajsto obletnico poroke. Odkar sta skupaj, sta si ustvarila družino; zdaj so štirje. Imata dve hčerki, živeli so v dveh različnih mestih, zamenjali dve stanovanji, pet avtomobilov, osem koles, tri pse, štiri mačke in štiri službe. Zadnje desetletje je bilo desetletje zobnih aparatov, knjig, zunajšolskih dejavnosti, obiskovanja zdravnikov in nenehnega boja za prosti čas. Starejša hči se pripravlja na vstop v srednjo šolo, mlajša v osnovno. Drugo desetletje njunega partnerstva je postalo neznosno. Otroci jima jemljejo ves prosti čas, služba zahteva svoj davek, osemurni delovnik se je iz pravila spremenil v izjemo. Povrhu sta do vratu zadolžena s posojili, ki jih komajda lahko odplačujeta. Tanja ima bolne starše, Peter se odloča o menjavi službe, mlajša hči je nenehno bolna. Časa zase in drug za drugega tako rekoč nimata – ali pa si ga preprosto ne utegneta vzeti.
 

Situacija št. 2: Samo sobivanje

Par v srednjih tridesetih letih sedi za mizo v restavraciji; oba bolščita predse. Ne sporazumevata se tako, kot bi si predstavljali za mlad par; slišati je samo njeno prošnjo, naj ji poda sol, in njegovo vprašanje – ne da bi jo sploh pogledal − ali je zadovoljna z zrezkom. Pravega pogovora med njima ni, nobenega očesnega stika ali kakega drugega znaka, da je med njima še iskrica, ki je na začetku zveze zagotovo obstajala. Opazovanje tega para je žalostno − postati takšen par tragično. Kako je njuna zveza prišla do točke, ko gre samo še za sobivanje in ne več za pravo partnerstvo? Je to, kar se dogaja med njima – odsotnost sporazumevanja – znak, da se ne ljubita več? Ali pa sta zgolj zanemarila redno “preverjanje”, ki je potrebno, če naj zveza v vseh “vremenskih razmerah” optimalno deluje?

Opisani situaciji sta le dve iz množice klasičnih in manj klasičnih primerov krize drugega desetletja partnerstva, v katero skoraj praviloma zabredejo pari − naj so poročeni ali ne, naj so si v obdobju skupnega bivanja ustvarili družino ali ne. Drugo desetletje partnerske zveze je obdobje velikih zahtev, pričakovanj in prelomnic. Partnerja sta bodisi še vedno najboljša prijatelja, ki uživata v skupnih dejavnostih in jima bližina ni odveč, bodisi tujca, ki sta konec dneva tako utrujena, da sta se zmožna pogovarjati le še o logistiki nakupovanja in razvažanja otrok od zdravnikov do baletne šole. Ko umreta toplina in romantika, postaneta tujca.
Kako lahko dva uživata v partnerskem odnosu, če se jima to dogaja?
 

Od slepe ljubezni do krute stvarnosti

V prvih letih partnerske zveze drži pravilo, da je ljubezen slepa. Vsak vidi le partnerja in nič drugega. Toda vse mine in tako tudi prvih nekaj let. Prvih, najlepših deset let. Zdaj pa … zdaj vam gre partner in številne stvari, ki jih počne, na živce. Nostalgično obujate spomine na samsko življenje, po drugi strani pa se oklepate lepih spominov in upate, da gre le za prehodno fazo. Večina parov nima ne časa ne energije, da bi se posvečali drug drugemu, saj gradijo kariero, opremljajo domove, otroci se privajajo na vrtec, šolo in različne dejavnosti, v katere sta posredno vpletena tudi starša – če ne drugače, pa s svojim časom. To so za partnerja ključna leta, ko pride do največ ločitev. To je tudi točka, ko se mora v odnosu, če uporabimo analogijo iz zgodovine, začeti “reformacija”, sicer je obsojen bodisi na životarjenje v mračnem “srednjem veku” bodisi na propad.

Strokovnjaki za zakonske zveze prepoznavajo določene “točke tranzicije”, ki vsak, še tako “zdrav” par pahnejo v čustveno vrzel, ki se v naslednjih letih, če se ne lotita reševanja problema, le še čedalje bolj poglablja. Obstajajo tri značilne “točke tranzicije”: 1. rojstvo otroka, 2. odhod otroka zdoma (na fakulteto, ko si ustvari svojo družino itn.) ter 3. po ali med upokojitvi enega ali obeh partnerjev. Če se partnerja teh prehodov ne loti pravilno, se začneta postopno razhajati, živeti ločeni življenji in postaneta popolna tujca, ne da bi se tega pravzaprav zavedala.
 

Zakaj propadajo partnerske zveze?

Vse partnerske zveze ne propadejo iz enakih razlogov, niti ni za razpad zveze kriv en sam razlog. In vendar so nekateri razlogi pogostejši od drugih in ti so z leti vse pomembnejši. To so:

1. Slabo komuniciranje. Neprimerno sporazumevanje je katalizator vseh drugih zakonskih težav in je posledica več dejavnikov.
Nekateri komunikacijski problemi izhajajo iz različnega pristopa moških in žensk k sporazumevanju. Predstavnik vsakega spola pri sporazumevanju pričakuje določen odziv, zato je presenečen ali užaljen, če v odgovor dobi nekaj drugega. Ženske si navadno želijo, da bi partner prepoznal njihova čustva (ženska, ki se pritožuje nad groznim dnevom v službi, pričakuje partnerjevo empatijo, ne pa pogovora o tem, kaj bi lahko ukrenila, da bi preprečila grozen dan), medtem ko moški želijo reševati probleme (moški, ki vpraša žensko, kam želi na večerjo, hoče konkreten odgovor, ne pa mrmranja v smislu “vseeno mi je”.). Komunikacijske težave med moškimi in ženskami so stare vsaj toliko kot civilizacija in zaradi njih partnerji pogosto obupajo nad odnosom, ki bi bil sicer zlahka uspešen. Vrstijo se prepiri, ki neredko trajajo cele dneve; takšen krhek odnos je kot tempirana bomba. Spet drugi pari se prepirom preprosto izogibajo, kar tudi ne vpliva najbolje na odnos. Romantika in sanje, ki so nekoč združevale par, postanejo nesmiselne.
Komunikacijske težave izhajajo tudi iz osebnostnih razlik. Velja, da se nasprotja privlačijo, in to v resnici drži. Večina parov je klasična kombinacija “močnega” in “tihega” tipa, s klepetavim, ekstrovertiranim in dinamičnim vodjem na eni strani ter umirjenim sledilcem na drugi. Toda prav lastnost, ki je na začetku odnosa moškega in žensko združila, utegne postati dejavnik razdora.
Tretji glavni razlog za komunikacijske vrzeli je zgodovina, ki sta jo partnerja prinesla v odnos: vse, kar sta se naučila od mame, očeta in drugih družinskih članov, a tudi druge življenjske izkušnje. Te izkušnje oblikujejo vedenjske vzorce in določena pričakovanja. Oboje lahko odnos bodisi okrepi bodisi skrha.

2. Finančne težave. Denar je eden od najpogostejših dejavnikov prepira v partnerski zvezi, pa naj je par bogat ali reven in ne glede na to, ali gre za služenje, varčevanje ali zapravljanje denarja. Odnos do denarja se razvije v otroštvu. Konflikt med partnerjema, ki imata različen odnos do denarja, je tako neizogiben. Zato je prav, da se pogovorita o svojih stališčih do denarja in se odločita, kako bosta sprejemala pomembne finančne odločitve in kako bosta nadzirala denar.

3. Pomanjkanje pripadnosti. Zakon naj bi bil dosmrtna zaveza in zaobljuba, da se bo ohranil. Če par gleda na to zaobljubo kot na delo, ki ga lahko prekineta ali opustita, sta v težavah. Partnerja se morata sporazumeti, da je ohranjanje zdravega zakona njuna prva prioriteta. Temu morata nameniti ves potreben čas, pozornost in energijo. Nekateri opozorilni znaki, da zakonu manjka pripadnost, so denimo:

4. pretirano ukvarjanje z delom – tako imenovani deloholiki ogrožajo stabilnost partnerske zveze, saj službi namenijo toliko časa, da zamujajo pomembne družinske in partnerske funkcije. 2. psihično in čustveno izčrpavanje partnerja, do katerega pride, kadar eden od partnerjev želi imeti popoln nadzor nad drugim. 3. odvisnost od novodobnih komunikacijskih kanalov, predvsem od interneta, klepetalnic itn.

5. Sprememba prioritet. Do spremembe prioritet najpogosteje pride hkrati s krizo srednjih let. Strah pred prehodom v starostno obdobje in večje odgovornosti (otroci) lahko povzročijo, da potisnemo vstran vse, kar smo prej cenili, v zameno za nekaj novega, vznemirljivega ali povsem nasprotnega. Obstajajo tudi drugi razlogi za spremembo prioritet: otroci so zdaj študenti, več je zdravstvenih težav, zanimanje za spolnost se zmanjša, večina življenjskih ciljev je doseženih itn. Zaradi vsake od teh stvari lahko oseba začuti, da se mora odvrniti od vsakodnevne rutine in znova stopiti v stik s tistim, kar je izgubila. Seveda sta tudi pri tem ključna sporazumevanje in pogovor o tem, kaj želita partnerja doseči v prihodnosti.
 

Kako prebuditi iskrico?

Zakonska zveza, tako kot vse drugo, kar raste, če naj cveti in ostane pri življenju, potrebuje energijo in trud. Zato je pomembno, da z oživljanjem strasti ne čakate, dokler odnos ne umre, ampak se pravočasno zaveste, da umira in da ste v zvezi s tem iskreno pripravljeni ukrepati.

Najprej morate ugotoviti, kaj čutite vi. Menite, da ste neprivlačni in nezaželeni? Morda menite, da je izguba romantike izdala ljubezen vašega partnerstva? Kaj čutite? Ste razcepljeni? Izdani? Zdolgočaseni? Naveličani? Žalostni? Jezni? Izražanje čustev odpira vrata resnici in ko odprete ta vrata, se vam odpre nov svet. Če se ne morete spomniti zadnje lepe noči, ki sta jo s partnerjem preživela skupaj, je to znak za alarm in obenem priložnost, da izboljšata odnos in ga celo poglobita. Položaj si oglejte z nove perspektive. Za to, kar se dogaja, obstaja razlog, toda če želite, da se položaj spremeni, morate tudi sami spremeniti svoja stališča in prepričanja. Ko vam to uspe, razčistite, kaj pričakujete od odnosa, in za to prevzemite polno odgovornost. Enako kot morate, če imate družino, vzeti v zakup dejstvo, da so pred vami najnapornejša leta vašega življenja, ko boste morali “kombinirati” partnerja, otroke ter službo in ko se boste morali za nekaj časa mirno poslovili od prostega časa. Dopovejte si, da tudi to obdobje, tako kot vsako drugo, mine.
 

• O partnerju razmišljajte pozitivno. Ne osredotočite se na drobne napake; godrnjanje in pritoževanje ubijata občutke ljubezni, kritiziranje pa spodjeda samozavest. Če se eden od partnerjev počuti negotovega in nezaželenega, so ostre besede neizogibne, saj je napad najboljša obramba. Samozavest je hkrati odločilen dejavnik uspešne spolnosti; če se samo eden od partnerjev čuti nesposobnega ali ponižanega, bo trpel tudi seks.

• Najboljše je neposredno komuniciranje, ali kot pravi stari pregovor: misli to, kar rečeš, in reci to, kar misliš. Če nekaj potrebujete ali hočete, to tudi povejte partnerju. Povejte mu, če počne kaj, kar vam ni všeč; bodite jasni, ko razlagate, zakaj vas to moti in kaj želite, da v zvezi s tem stori. Če se partner na nekaj, kar rečete, slabo odzove, je možno, da vas ni dobro razumel. Ne razburjajte se prehitro; vzemite si čas in ugotovite, ali vas je v resnici razumel, ter mu po možnosti vse znova razložite.

• Osebni napadi na partnerja so nespoštljivi in ovirajo pogovor o resničnih težavah.

• Prilagodite pričakovanja. Ne more biti vse tako rožnato kot v prvih letih, ko sta bila s partnerjem sveže zaljubljena in, po možnosti, svobodna kot ptička na veji. Dopovejte si, da nihče ni popoln in da se ljudje spreminjajo – spremenili ste se namreč tudi vi.

• Ohranjajta rutino zmenkov. Če s partnerjem več tednov nista počela nič skupnega, je zdaj nemara čas, da to storita, čeprav je to samo skupna kavica v sosednjem lokalu.

• Vsak dan se pogovarjajta, čeprav le deset minut, čeprav so otroci še majhni in se vama dozdeva, da za to ni časa. Je. Načrtujta ta čas. Proces vnovičnega povezovanja vzpostavljajo prav takšni mini pogovori – pogovori o vsakdanjih stvareh, obujanja skupne zgodovine itn.

• Dobro sporazumevanje ni le govorjenje, ampak tudi poslušanje, in to v približno enakem razmerju.

• Ne varčujte s komplimenti in drobnimi pozornostmi. Lepo je slišati, da nas nekdo ljubi, prijetno je sem in tja dobiti poljub, priznanje, da smo zaželeni.

• Ugotovite, kaj je res pomembno vašemu partnerju, in mu to omogočite. So to določene dejavnosti? Drobne pozornosti? Konjički? Druženje s prijatelji?

• Poiščite razlog za trenja in si prizadevajte, da bi ga odpravili. Če opazite, da so prepiri pogostejši, je to znak za alarm, ki ga ne podcenjujte. Poiščite jedro problema. S partnerjem se navadita opravičevati za spodrsljaje in napačno komuniciranje.

• Omislita si skupne rituale, konjičke in športe, ki vaju bodo povezovali.

• Skupni sprehodi so pravi balzam za zakonsko zvezo, obenem pa odlične priložnosti za dober pogovor.

• Drug drugemu razložita načrte za prihajajoči teden. Tako se ne bosta le počutila bolj vključena, ampak bosta tudi lažje načrtovala čas, ki ga bosta preživela skupaj.

• Če se vam zdi, da partnerja nekaj muči ali obremenjuje, ga po tem povprašajte – nežno, vendar neposredno: “Te kaj muči? Rad/a bi, da mi to zaupaš.”

• Pomembno je, da partnerja ohranita primerno finančno neodvisnost – da imata kljub nekaterim skupnim mesečnim sredstvom vsak svoj denar za osebne potrebe.

• Kompromis je ena od osnov stabilne partnerske zveze.

• Prepirajta se pošteno. Odprto in neposredno izražajta svoja čustva. Za cilj si zastavita, da bosta odpravila vrzeli, ki nastajajo med vama.

• Zabavajta se in sprostita. Življenje je že tako dovolj težko in polno obdobij, ko morate biti resni.

• Počnita kaj, česar še nista, kaj novega in vznemirljivega.

• Včasih že držanje za roke oživi plamenček in povrne strast. Mnogim ženskam to veliko pomeni in jim vzbudi občutek, da so zaželene.

• Humor je najboljše zdravilo za monotonost in razbijanje napetosti. Smeh sprošča napetost in pomaga k bolj objektivni interpretaciji situacije.

• Drznita si sanjati. Če premoreta dobro zdravje, finančno stabilnost in zmeren občutek za avanturizem, to tudi izkoristita.

In končno: naj velja preprosto pravilo, ki se glasi: drobni koraki − veliki uspehi. Postopno uvajanje majhnih sprememb je učinkovitejše, kot če bi krizo drugega desetletja skušali čez noč spremeniti v zlagano pravljico. Bodita potrpežljiva, vendar odločna. Predvsem pa ne obupajta. Mar ni prav trdnost in stabilnost zveze nekaj, zaradi česar sta se nekoč odločila za skupno življenje? In partnerska zveza praviloma je potovanje, ki traja vse življenje. Zato bodite pripravljeni tudi na žrtvovanje in odrekanje. Dokler ta ne trajajo celo večnost, se nimate kaj pritoževati.
 

Pošteno prepiranje

Prepiranje je posledica razhajanja v mnenjih ter sestavni del življenja in vsake partnerske zveze. Dejstvo je namreč, da dva človeka ne moreta biti enaka; imata namreč različno zgodovino, perspektive, osebnosti in znanje, zato je razumljivo, da vse življenje ne moreta idealno shajati. Pomembno je, da se prepirov lotimo modro; le tako se partnerska zveza ne bo “posušila” in se prelevila v rutino. Še nekaj nasvetov za “učinkovito prepiranje”:
 

• Ko se pogovarjata o problemih, se soočita iz oči v oči. To je težko za ljudi, ki so vajeni “gverilskih” spopadov – vpitja, odlaganja telefonske slušalke in loputanja z vrati, ki ne puščajo prostora za pogovor, saj je druga oseba odsotna. Dva človeka sta lahko v istem prostoru, a sta še vedno odsotna; če je partner zatopljen v časopis ali televizijski sprejemnik, je enako, kot če ga ne bi bilo v prostoru.

• Preprečujta “motnje”; držita se teme pogovora oziroma “prepira”.

• Krotita jezik. Izogibajta se zadirčnosti, zmerjanju in žaljivkam. Žaljenje je enako kot preklinjanje: pokaže, da nimate povedati nič inteligentnega. Poleg tega z žaljenjem napadamo karakter druge osebe. Ko na “bojišče” vstopi zmerjanje, druga oseba ne sliši ničesar, kar govorite, četudi imate nemara prav. To pa zato, ker je preobremenjena z razmišljanjem o tem, kako naj se brani, namesto da bi vas poslušala.

• Ne pogrevajte zgodovine: “Ti vedno …”, “Zakaj nikoli ne moreš …”, “Ti nikoli …”, “Od nekdaj si …” so “zgodovinske” besede in za te v prepirih ne sme biti prostora. Obujanje zgodovine drugi osebi sporoča, da se nič ne bo spremenilo ter da preteklost ni bila pozabljena in oproščena.

• Težav ne rešujta z molkom.

• V prepire nikdar ne vpletajte prijateljev in družine.

• Ne sklepajte prehitro in na subjektivni osnovi. Namesto da ugibate o motivih, preučite obe plati zgodbe, pretehtajte dejstva in se odločajte racionalno.

• Naučita se razumeti, ne pa premagovati drug drugega. Prepir ni vojna, marveč oblika reševanja problemov.

• Osredotočite se na glavni problem; ne odvračajte pozornosti s tem, da vmešavate druge, manj pomembne težave.

• Najprej rešita težave, ki resno vplivajo na odnos in na čustva enega ali obeh partnerjev, šele nato tiste, ki so manj pomembne in izhajajo zgolj iz različnih mnenj.

• Pri pogovoru uporabljajte sedanjik in prihodnjik, ne preteklika. Uporabljajte stavke, ki se začnejo z “Jaz čutim …” in ne s “Ti si …”.

• Poslušajte z odprto glavo in se prepričajte, da razumete, kaj vam je partner želel (do)povedati. Če menite, da vas partner ni razumel, mu razložite še enkrat.

• Spoštujte partnerjevo mnenje, čeprav ne moreta najti takojšnje rešitve težave.

• Ne govorite v šifrah; povejte, kaj mislite, in to spoštljivo.

• Ne pojdita spat, dokler ne rešita konflikta.

• Nikoli ne kritizirajte partnerja pred drugimi ljudmi.

• Naj vam jeza ne zamegli presoje o pravem načinu komuniciranja in obravnave partnerja.

• Ne predvidevajte, da vas partner osebno napada samo zato, ker se z vami ne strinja.

Trojni alarm ogroženosti partnerske zveze:

1. Partnerja dobivata občutek, da imata različen okus za vse in da nimata nič več skupnega.
2. Ne vesta več, kaj bi govorila drug z drugim.
3. Zanimanje za partnerjevo življenje je usahnilo.
 

Nasveti za izboljšanje partnerske zveze

– Partnerja obravnavajte kot najboljšega prijatelja.
– Ne pričakujte, da boste od partnerja dobili več, kot mu dajete.
– Ne izgubita smisla za humor; zabavajta se.
– Ne ponižujte partnerja v javnosti.
– Naučite se poslušati in slišati.
– Naučite se dostojno prepirati.
– Iščite rešitve, ne zmage.
– Poiščite in ovrednotite lastne napake.
– Bodite pripravljeni spremeniti svoja mnenja in stališča.
– Na spremembe v svojem življenju glejte kot na priložnosti za rast.
– Ne skušajte spremeniti partnerja; sprejmite ga takšnega, kot je.

Vir: Viva