Branje izvidov: kaj pove krvna slika

V večini primerov so spremembe vrednosti krvne slike nepomembne in ne pomenijo hujših težav, pove specialist za krvne bolezni, mag. Samo Zver, dr. med., z Oddelka za hematologijo Kliničnega centra Ljubljana. Pogosto odražajo le reaktivne spremembe številnih, največkrat prehodnih dogajanj v človekovem telesu. Kadar se po krvno sliko napotimo v ambulanto družinskega zdravnika ali specialista splošne medicine, so vzrok za blage spremembe krvne slike predvsem različna vnetja in številne kronične bolezni, pogosto tudi pomanjkanje železa. Zdravniki specialisti s krvno sliko, ki jo vedno spremljata anamneza bolnika in klinični pregled, lahko opredelijo pridružene sistemske in kronične bolezni, vnetna dogajanja v telesu in seveda tudi primarne krvne bolezni, ki so še najredkejše.

Dr. Zver poudari: »Krvna slika je kredibilna preiskava, ki v primerjavi s počutjem bolnika, ki je vedno podano subjektivno, daje izmerljive, objektivne podatke. Vedno pa izhajamo iz težav in kliničnega pregleda bolnika, nikoli ne tolmačimo samo številk v krvni sliki.«

Rdeča krvna slika

Pri rdeči krvni sliki poleg drugega določajo število eritrocitov, vrednost hemoglobina in povprečni volumen eritrocitov (PVE). Kadar je vrednost hemoglobina pod mejno vrednostjo, gre za anemijo, lahko pa je eritrocitov tudi preveč, čemur pravijo eritrocitoza. Najpogostejša odstopanja od mejnih vrednosti v krvni sliki so posledica anemije oziroma slabokrvnosti. Ko določajo število eritrocitov in vrednost hemoglobina (mejne vrednosti hemoglobina za odraslega človeka so med 120 in 180g/L, pri otrocih pa so vrednosti drugačne in se spreminjajo s starostjo), vedno določijo tudi PVE in tako opredelijo velikost eritrocitov.
 

Anemij je več vrst

Anemijo delijo na hudo, srednjo in blago. Pri blagi anemiji znašajo vrednosti hemoglobina od 100 do 120g/L, pri srednji od 70 do 100 g/L, kadar pa vrednost hemoglobina ne doseže 70g/L, gre za hudo anemijo. Bolnikove težave, ki spremljajo slabokrvnost, so odvisne od tega, kako hitro nastane slabokrvnost; če nastane hitro, so težave izrazite.

Glede na velikost eritrocitov (PVE) lahko slabokrvnost opredelijo še natančneje in ugotovijo, za katero od treh podvrst gre: pri normocitni anemiji so eritrociti normalne velikosti, pri mikrocitni anemiji so eritrociti manjši, kot bi pričakovali, pri makrocitni anemiji pa večji, razlaga dr. Zver.

Eden od pogostejših vzrokov normocitne anemije je akutna krvavitev ob notranjih krvavitvah ali zaradi poškodbe, sploh če pride bolnik na urgentni oddelek in je hkrati vrtoglav, lahko celo z izgubami zavesti, če čuti nenadno utrujenost ali nemoč, ima nizek krvni tlak, pri kliničnem pregledu pa izstopa izrazita bledica kože in sluznic. Takšne krvavitve, na primer v prebavila zaradi razjede na želodcu ali dvanajstniku, so pogoste in nevarne, saj se jih ljudje nemalokrat ne zavedajo oziroma jih ne opazijo. V takšnem primeru je treba nemudoma ukrepati, opraviti diagnostiko in krvavitev ustaviti z aktivnim posegom. Normocitna anemija ima lahko številne primarne bolezenske vzroke. Tako pogosto spremlja kronične bolezni ledvic (bolniki, ki jih zdravijo s hemodializo) in drugih notranjih organov, rakave bolezni, sistemske bolezni veziva, kamor sodijo revmatološke bolezni (revmatoidni artritis, lupus eritematozus, sistemska skleroza), spremlja pa lahko tudi kronične, predvsem bakterijske okužbe (osteomielitis, tuberkuloza …). Pri vseh omenjenih kroničnih boleznih nastaja v jetrih beljakovina hepcidin, ki je bržkone glavni krivec za anemijo, saj zavira tvorbo krvi in preprečuje absorpcijo železa. Zdravljenje tovrstne anemije je vedno povezano z njenim osnovnim vzrokom; bolj ko so pri tem učinkoviti, prej se bo bolnik znebil slabokrvnosti. Normocitno anemijo je srečati tudi pri primarnih krvnih boleznih, kot so nekateri limfomi (diseminirani plazmocitom), levkemije, bolezni, ki infiltrirajo kostni mozeg, kjer nastaja kri, in še nekatere.

Mikrocitna anemija se najpogosteje pojavi zaradi pomanjkanja železa. »Tretjina žensk v rodni dobi je slabokrvnih zaradi pomanjkanja železa, čeprav se zdi, da redna periodična izguba krvi ob menstruacijah ne more pomembno vplivati na količino hemoglobina v krvi. Ta anemija je praviloma kronična, saj traja več let, nanjo pa se telo privadi s kompenzacijskimi mehanizmi. Takšna oseba pogosto nima resnejših težav in je tudi telesno precej dejavna. Običajno zdravljenje poteka tako, da zdravnik predpiše preparate železa, ki jih je treba jemati dolgo in redno, saj je treba nadomestiti manjkajoče železo in hkrati zapolniti zaloge železa v telesu, sicer se težave hitro povrnejo. Zdravljenje z železom tako traja vsaj pol leta. Z ginekologom se je treba posvetovati, kako zmanjšati obilne mesečne krvavitve in odkriti morebiten ginekološki vzrok za čezmerne krvavitve, kot so miomi v maternici,« pove sogovornik.

Drugi vzrok za mikrocitno anemijo je redka dedna motnja talasemija, ki nastane zaradi motnje v nastajanju eritrocitov oziroma hemoglobina. V Sloveniji poznamo samo blage oblike te bolezni, ki jih ni treba zdraviti.

Najpogostejši vzrok makrocitne anemije je pomanjkanje vitamina B12 ali folne kisline (zlasti pri starostnikih!), pojavi se lahko tudi pri boleznih jeter in ščitnice, predvsem kadar ščitnica ne dela dovolj. Srečati jo je tudi pri nekaterih primarnih krvnih boleznih (levkemije in mielodisplastični sindromi) ter pri hemolitičnih anemijah, kjer gre navadno za povečan razpad eritrocitov zaradi lastnih avtoprotiteles. »Toda te primarne krvne bolezni so zelo redke. Navadno se v krvi zrcalijo spremembe, katerih primarni vzrok je v drugih organskih sistemih v telesu in ne v krvi oziroma kostnem mozgu. Če si ogledamo celotno populacijo Slovencev, ugotovimo, da ima zelo malo ljudi primarno krvno bolezen,« doda dr. Zver.
 

Preveč eritrocitov

Kadar je število eritrocitov nad zgornjo mejno vrednostjo (eritrocitoza), je pogost vzrok reaktivne eritrocitoze osnovna pljučna bolezen, denimo kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB), kamor sodi tudi pljučni emfizem. Ljudje s pljučno boleznijo imajo nizko vsebnost kisika v krvi. To kompenzirajo tako, razlaga sogovornik, da telo tvori velike odmerke eritropoetina, hormona, zaradi katerega se poveča nastajanje eritrocitov v telesu. Zato v takih primerih vedno pogledajo količino kisika v krvi. Če ga je premalo, je vzrok eritrocitoze pojasnjen. Včasih so vzrok za eritrocitozo tudi tumorji (tumorji ledvic ali endokrinološki tumorji).

Če gre za primarni krvni vzrok, je to pogosto tako imenovana prava policitemija, redka rakava bolezen, pri kateri gre za klonalno motnjo celic rdeče vrste, ki zato nastajajo čezmerno. Pri tej bolezni nekontrolirano nastajajo preštevilni eritrociti, zaradi česar je kri gostejša, kot bi smela biti. Če je kri gosta, se težje pretaka po žilah in pogosteje nastajajo krvni strdki, zato so pri teh bolnikih pogostejše srčne in možganske kapi ter arterijske, a tudi venske tromboze. To najpogosteje zdravijo s puščanjem krvi (venepukcija), s čimer dosežejo stanje pomanjkanja železa. Tako ustavijo nastajanje novih eritrocitov in dosežejo primerno gostoto krvi.
 

Bela krvna slika

Za levkocite, bele krvne celice, znašajo mejne vrednosti od 4−10 x 109/L. Če jih je preveč, govorijo o levkocitozi, če jih je premalo, o levkopeniji.

Levkocitoza je pogostejša, vzroki so večinoma reaktivni in ne gre za primarno krvno bolezen. »Levkociti so zvišani ob vsakem vnetnem procesu (bakterijske, virusne okužbe …), ki pa je lahko tudi skrit v telesu. Tako levkocitoza lahko spremlja angino, granulom, vnetje sečil, a tudi številne kronične bolezni, tudi tuberkulozo.« Pogost vzrok povišanega števila levkocitov je levkocitoza kadilcev. Cigarete vsebujejo sestavino, ki poveča število levkocitov. Če izključimo druge možne vzroke, lahko sklenemo, da je vzrok kajenje. Enostavneje bi bilo, če bi tak človek opustil kajenje, saj se tedaj število belih krvnih celic normalizira. Redkejši vzrok za levkocitozo je krvna bolezen, navadno rakava bolezen, limfom ali akutna oziroma kronična levkemija. Pri teh krvnih boleznih se spremembe kažejo tudi drugod v krvni sliki, tj. v številu eritrocitov in trombocitov,« pojasnjuje sogovornik in doda, da za levkocite, kadar je treba, naredijo tudi diferencialno sliko.

Levkocite delijo na dve podvrsti: 1. nevtrofilne granulocite, ki se spet delijo na več podtipov (segmentirani in nesegmentirani granulociti, eozinofilni granulociti, bazofilni granulociti …), in 2. limfocite. V laboratoriju pod mikroskopom pogledajo tudi te podvrste, jih preštejejo in določijo razmerja med njimi. Tako ugotovijo, ali so levkociti zdravi in ali so pravilnih oblik. S tem ne ugotovijo samo tega, kakšna so razmerja med normalnimi vrstami, ampak odkrijejo tudi morebitne patološke celice (levkemične celice, limfomske celice …), ki lahko jasno določijo krvno bolezen.

Tudi levkopenija lahko spremlja primarno krvno bolezen, vendar so tudi tu pogostejši reaktivni vzroki. Sem spadajo pomanjkanje železa, številne revmatološke bolezni, neželeni učinki zdravil, številne okužbe, predvsem virusne, med katerimi velja omeniti okužbo z virusom HIV. Če je število levkocitov zelo nizko, lahko pride do pogostejših in smrtno nevarnih okužb.

Število trombocitov

Tretja vrsta krvnih celic so krvne ploščice ali trombociti, ki skrbijo za strjevanja krvi. »O trombocitozi govorimo, kadar so trombociti povečani (več kot 340 x 109/L), o trombocitopeniji pa, kadar je število trombocitov premajhno (manj kot 140 x 109/L ).

Najpogosteje so povečani zaradi reaktivnih stanj, kamor sodijo številna akutna in kronična vnetja, kronične bolezni, rakave bolezni, pomanjkanje železa in krvavitve. Pri 10 odstotkih žensk, ki imajo pomanjkanje železa, to na še neznan reaktivni način sproži povečano število trombocitov. Trombocitoza izzveni, ko je odpravljen primanjkljaj železa. Najpogostejši vzrok za primarno trombocitozo je esencielna trombocitemija, pri kateri nekontrolirano nastaja čezmerno število trombocitov. Posledice so lahko pogosti trombotični zapleti, če pa je število trombocitov izredno veliko, pa lahko, protislovno, pride do spontanih krvavitev, zaradi česar to bolezen zdravijo.

Za trombocitopenijo je veliko vzrokov, vendar je največkrat posledica okužb. Včasih je lahko lažna, saj utegne iti za laboratorijsko napako. »En človek od tisočih ima sposobnost, da njegova kri tvori protitelesa na sredstvo proti strjevanju krvi, ki je v epruvetah z odvzeto krvjo (EDTA, s katerim v laboratorijih preprečimo, da bi se kri strdila). Zato v epruvetah nastajajo trombocitni skupki, ki jih avtomati, ki štejejo krvne celice, zaznajo in štejejo kot druge krvne celice in ne kot trombocite. Tako pride do lažnega zmanjšanega števila trombocitov. Da napako odpravimo, uporabimo kak drug antikoagulant. Vzroki za trombocitopenijo so pogosto tudi okužba z virusom HIV ali z drugimi virusi (CMV, EBV in drugi herpes virusi), jemanje zdravil, pri mladih ženskah pa sistemske bolezni veziva (sistemski lupus eritematozus, revmatoidni artritis, sistemska skleroza).

Lahko pa gre tudi za redkejše, pretežno avtoimunske vzroke. Najnižje vrednosti trombocitov najdemo pri imunskih trombocitopenijah (manj kot 10 ali 20 x 109/L), kjer iz neznanega vzroka pride do motnje v imunskem sistemu, pri kateri človeško telo tvori avtoprotitelesa proti samemu sebi. V takšnem primeru utegne priti do spontanih krvavitev, ki se ne ustavijo in so lahko tudi usodne. Toda največkrat so trombocitopenije blage ali srednje hude in ne zahtevajo posebnega ukrepanja,« pripoveduje dr. Zver.

Najpogostejše mejne vrednosti in oznake krvne slike
LEVKOCITI: L 4,0−10,0 x 109/L
ERITROCITI: E 4,5−6,3 X 1012/L za moške in 4,2−5,4 za ženske

HEMOGLOBIN: 140−180 g/L za moške in 120−160 g/L za ženske
razdelitev anemij glede na koncentracijo Hb:
– blaga Hb: več kot 100 g/L
– srednja Hb: 100–70
– huda Hb: manj kot 70 g/L

TROMBOCITI: T 140−340×10/9/L
POVPREČEN VOLUMEN ERITROCITOV: PVE 81−94 fl (femtolitrov)

Za zdravo kri najboljša mešana prehrana

Za dobro krvno sliko je najbolje, da človek je vse. Če se človek prehranjuje uravnoteženo, ne bi smel imeti težav s krvjo. Toda pri ženskah v rodni dobi kljub temu lahko pride do pomanjkanja železa. V takih primerih primanjkljaja ni možno nadomestiti samo z dieto (hrana, bogata z železom), ampak je potrebno farmakološko ukrepanje, ki ga predpiše zdravnik. Večinoma zadoščajo tablete, če pa to še ni dovolj, so na voljo parenteralni pripravki. Jamstva, da lahko s hrano vplivamo na kakovost krvi, ni. “Za tiste, ki ne jedo kombinirane hrane, denimo vegetarijance, vegane in presnojedce, za ženske v rodnem obdobju (zaradi možnosti pomanjkanja železa) in preventivno za osebe po 50. letu starosti je priporočljivo, da vsake toliko časa preverijo krvno sliko pri svojem izbranem zdravniku in tako opazijo začetne spremembe, še preden začnejo vplivati na počutje. Velja dodati še tole: če se človek dobro počuti in zmore telesni napor brez večjih težav, preventivni pregled krvi nima pravega smisla. Jasnih priporočil za preventivno pregledovanje krvi pri sicer zdravi populaciji ni,« še doda dr. Zver.

Vir: Viva