Bi šle rodit v Afriko ali raje na Švedsko?

Predstavljamo vam zanimive zgodbe mamic po svetu!

S. Owusu, 31 let, je mamica Jakoba in Samuela. Doma so iz Gane, na »črni celini«.

Mamica pripoveduje:

 
»Zdravstvo je v Gani (Afrika) dobro razvito, zdravniki so zelo usposobljeni, toda delajo v katastrofalnih razmerah! Vsa oprema je zastarela, neznosna vročina, klime ni, kartoteke ležijo vsepovsod. Za vsako stvar moraš plačati vnaprej. Če potrebuješ analizo krvi, moraš sam v lekarno in si kupiti injekcijo in epruveto.

Na ginekološke preglede v nosečnosti gredo tiste nosečnice, ki si jih lahko privoščijo. Nekatere ginekologa ne obiščejo niti enkrat v vsej nosečnosti. Zaradi tega je tukaj umrljivost pri porodu velika. Nosečnice pri nas bi morale biti še bolj previdne zaradi malarije. Če jo nosečnica dobi, bolezen napade plod, kar je usodno za oba.

Po porodu lahko ženska zapusti porodnišnico že naslednji dan. V državni porodnišnici stane porod okrog 30 evrov, hrano si mora porodnica priskrbeti sama. Če porodnica ne plača računa, otroka obdržijo v bolnici, dokler ne poravna dolga. Seveda potem zaračunajo še vsak naslednji dan, ki ga je otrok prebil v porodnišnici. Nekatere mamice zaradi tega celo pobegnejo z otrokom.

V Gani lahko nosečnice izbirajo med porodom v državni bolnici ali zasebni kliniki.

V državni bolnici rojeva večje število žensk v skupni sobi. Prisotna je babica, zdravnik pa po potrebi. Higienske razmere so slabe, oddelki so vedno polni. Ker nimajo dovolj postelj, nekatere mamice ležijo z novorojenčki kar na tleh.

Povsem drugačna pa je zgodba v zasebnih klinikah, ki pa so tudi občutno dražje od državnih in zato dosegljive majhnemu številu ljudi.

V zasebni kliniki ima nosečnica svojo sobo, prisotna sta babica in zdravnik. Higienske razmere so dobre, mož je lahko prisoten pri porodu, prisluhnejo tvojim željam.

Vse fantke, če so le zdravi, po porodu obrežejo zaradi higienskih razmer.

V Gani porodniškega dopusta ni. Nosečnica dela do zadnjega dneva. Če si lahko privošči, ostane doma z otrokom, drugače pa mora spet čim prej nazaj na delo. Otroka pa prepusti varstvu svoje matere.«

Romana S., 28 let, mamica Adriane pripoveduje:

»Adriano sem rodila na Švedskem v mestu Malmö. Celo nosečnost me je spremljala babica. Na preglede sem hodila enkrat mesečno, proti koncu nosečnosti pa bolj pogosto. Med nosečnostjo mi je babica pregledovala kri in vodo. Na Švedskem ima vsaka nosečnica dva ultrazvočna pregleda, in sicer v 20. in 32. tednu nosečnosti. Tukaj ne svetujejo jemanja nobenih dodatkov vitaminov, mineralov ali folne kisline, kot je to navada v Sloveniji.«

Mamica Romana nam je zaupala tudi svojo porodno zgodbo:

»Moji popadki so se pričeli že dan pred rokom in trajali kar nekaj časa, saj sem rodila šele dva dni čez rok. Tistega dne sem prišla v porodnišnico okrog 10. ure. Ker se nisem dovolj odpirala, sem okrog 13. ure dobila umetne popadke. Velikega napredka ni bilo, zato je proti večeru babica pričela razmišljati o carskem rezu. Potem pa sem poskušala vstati in se kljub hudim bolečinam sprehodila po sobi. To je pripomoglo k temu, da sem se dovolj odprla in porod se je pričel. Rodila sem leže na levem boku, dobila tri notranje in tri zunanje šive. Ko je moja Adriana tistega dne, 19. julija 2005, ob 20. uri in 33 minut pokukala na svet, so vse bolečine v hipu izginile. V srcu je nastala velika toplina. Moja hčerka je bila dolga 53 centimetrov in težka 4600 gramov. Ves čas poroda je bil ob meni Adrianin očka in skupaj sva uživala v prvih minutah življenja najine deklice.«

Članek objavljen v reviji SuperMAMI