Vstop v šolo

Otroci se na vstop v šolo odzivajo zelo različno. Nekateri so polni navdušenja in s prehodom opravijo mimogrede, drugi so zadržani in plahi. V vsakem primeru pa je potreben čas, da se navadijo na nov način dela in nov red, ki se precej razlikujeta od tistih v vrtcu. Učiteljice si zelo prizadevajo, da bi bil prehod karseda blag in neopazen, zato ne začnejo že prvi dan s pravim šolskim delom, pač pa otroke nanj navajajo v uvajalnem obdobju, ki traja prvih nekaj tednov. Hermina Čuden, ki je že šestnajst let učiteljica v prvem oziroma drugem razredu osnovne šole, opisuje, kako poteka delo v tem obdobju poteka. “V uvajalnem obdobju namenjam velik poudarek pogostim in tesnim stikom z vsakim otrokom posebej. Vsako jutro jih pričakam v garderobi, kjer vsakega posebej pozdravim po imenu, nato pa jih pospremim v učilnico, kjer se lahko igrajo do začetka pouka. V tem obdobju jim dovolim, da prinesejo k pouku najljubšo igračko, ki jim olajša in polepša bivanje v šoli. V prvih dneh se pogovarjamo o vseh predmetih, ki jih bomo imeli (slovenščina, matematika, spoznavanje narave in družbe, likovni in glasbeni pouk ter športna vzgoja, op. a.), ter pregledamo učbenike in delovne zvezke. Nato jim razložim, kaj je urnik; nalepim ga na steno, otroci sami ga nimajo. Sicer pa je urnik v prvem razredu zelo prožen in v celoti prilagojen otrokom, njihovi pripravljenosti, motivaciji in spočitosti/utrujenosti. Tudi šolske ure ne trajajo vedno 45 minut. Če so otroci razpoloženi, če delajo zbrano in z veseljem, včasih uro podaljšamo, spet drugič pa uro končamo že po petnajstih minutah, če vidim, da delo nikakor ne steče. Tudi rekreacijski odmor je sprva daljši od siceršnjih desetih minut, ki otrokom ne zadostujejo.”
 

Otrokova stiska je lahko tudi prikrita

Otroci se različno odzivajo na vse spremembe, na katere se morajo navaditi v zelo kratkem času. Psihologi in učitelji opozarjajo starše, naj bodo pozorni na drobne stvari, tudi če se otrok navidez vede povsem normalno in običajno. Otroci svojih strahov pogosto nočejo izraziti z besedami, a se ti lahko pokažejo v obliki psihosomatskih težav, na primer z glavoboli, bruhanjem, bolečinami v trebuhu … Tovrstne težave je opazila tudi Bojana Pavlič, mamica devetletnega Mateja, ki je pravkar postal tretješolec. “Matej se je sprva vedel povsem običajno, pozneje pa sem uvidela, da je tesnobo pred šolo skrival v sebi; o svojih občutkih ni hotel govoriti z nikomer. Kmalu je začel tožiti, da se mu vrti v glavi. Ker težave niso ponehale, sem ga peljala k zdravnici, ki je ugotovila, da je telesno povsem zdrav. Ko se je čez krajši čas navadil na novo okolje, na učiteljico in sošolce, so težave minile. Takrat sem se prepričala, da so bile vrtoglavice zgolj posledica notranjih stisk in napetosti.”

In kako naj učitelj ublaži otrokovo napetost ali plahost? Hermina Čuden pravi, da plahim otrokom posveča dodatno pozornost. “Nevsiljivo jih povabim k sebi, če sedimo v krogu, jim ponudim stol zraven sebe, preberem jim knjigico … Otroci potrebujejo varnost in zaupanje – in prav to jim skušam ponuditi. Plahi otroci so nemalokrat tudi osamljeni. V takšnem primeru jih spodbujam k druženju, še pomembneje pa se mi zdi, da živahnejše otroke pozovem, naj k igri povabijo tudi bolj zaprte sošolce.”
 

Starši in domače naloge

Čeprav se pravi boj za točke in s tem za mesto na gimnaziji oziroma srednji šoli začne šele v šestem razredu osemletke oziroma v zadnjem trimesečju devetletke, se zdi, da večina staršev danes ne želi ničesar prepustiti naključju, zato vse od prvega dne skrbno bdijo nad otrokovim šolanjem. To je pojav, ki je staršem samim pravzaprav neznan. V časih, ko so starši sedanjih učencev sedeli v osnovnošolskih klopeh, se je redko dogajalo, da bi že v nižjih razredih osemletke naloge delali pod nadzorom staršev. To se je dogajalo le pri učencih, ki so slabše izdelovali in so imeli takšne ali drugačne učne težave. Zdaj se zdi, da je delo staršev bolj pravilo kot izjema, še posebno veliko pa se starši ukvarjajo z otroki, ki sploh nimajo učnih težav in jim gre v šoli zelo dobro. Nenavadno, mar ne? Bojana Pavlič, mamica popolnega odličnjaka Mateja, meni, da je to edini način, da otroku privzgojiš občutek za redno delo tudi doma. “Otroci resda naredijo vse naloge že v podaljšanem bivanju in jim doma ni treba delati nalog. Kljub temu vsak dan pregledam Matejeve naloge, nato pa se skupaj še pogovoriva o snovi, ki so jo obdelali tistega dne. To se mi zdi potrebno, saj v nasprotnem primeru ne vem, kako bi Matej dobil občutek, da je za dober uspeh v šoli treba delati tudi doma, kar bo čez nekaj kratkih let nujno.”S tem se strinja tudi Hermina Čuden, ki dodaja: “Starši naj vsekakor pomagajo pri domačih nalogah. Z otrokom naj se predhodno pogovorijo, kaj je treba narediti. Če je otrok dovolj samostojen, naj nalogo opravi sam, nato pa naj jo skupaj s starši pregleda. Če je otrok nalogo slabo naredil, naj starši nikar ne trgajo listov iz zvezka in mu ne očitajo, saj to otroku jemlje motivacijo. Raje naj mu povedo, kaj je v nalogi dobro in kaj bi bilo lahko še boljše. Pri takšnem pristopu se bo otrok naslednjič bolj potrudil.” Izkušena učiteljica pa staršem na srce polaga še nekaj. Zelo pomembno se ji zdi, da starši otroka nenehno spodbujajo in ga primerno pohvalijo. In ko govorimo o domačem delu – Hermina Čuden poudarja, da je na začetku procesa opismenjevanja nadvse pomembno, da otrok vsak dan bere. “Starši naj z otrokom redno berejo knjigice, ki so mu všeč. Del besedila naj preberejo starši, del pa otrok. Redno branje je temelj vsega.”
 

Zakaj je starše strah šole?

Prvi šolski dan kljub slovesnemu vzdušju v večini staršev vzbuja tudi nedoločno tesnobo ali celo strah. To je v določeni meri upravičeno in razumljivo pri starših, ki so slabše izkušnje s šolo. Zanimivo je, da tudi starši, ki med šolanjem niso imeli težav in imajo lepe spomine na učitelje, otroke pospremijo na dolgoletno šolsko pot z mešanimi občutki. Zakaj je starše strah? Hermina Čuden meni, da je vzrok tudi v zelo visokih pričakovanjih, ki jih imajo mnogi starši, ko gre za njihove otroke, in hkraten strah, da jih otrok ne bo izpolnil. “Starši se morajo zavedati, da utegnejo svoj strah prenesti na prvošolčka. Zato je pomembno, da otroka ves čas prijazno spodbujajo, šolo naj mu predstavijo kot nekaj novega in zanimivega ter mu zagotovijo, da mu bodo v težkih trenutkih pomagali vsi: starši, učitelji in sošolci.” Hermina Čuden nenehno poudarja pomembnost rednih stikov med starši in razredničarko, saj je le tako mogoče različne manjše in večje probleme reševati sproti in v obojestransko korist. Meni, da se v šoli lahko dobro počutijo tako zahtevni, živahni in nemirni otroci kot tudi bolj tihi in mirni učenci, če si le pomagajo med seboj in zaupajo učiteljici.
S temi besedami se povsem strinja Bojana Pavlič. Kot pravi, je bilo pred Matejevim vstopom v šolo tudi njej tesno pri srcu. Predvsem jo je skrbel prehod iz vrtca, ki ni bil storilnostno naravnan, v šolo, kjer so se učenci že v prvem razredu srečali z ocenami. Ta sprememba se ji je zdela velika in zaskrbljujoča; vzela jo je zelo zares. Čeprav se je Matej v šolskih klopeh zelo dobro znašel in v prvih dveh letih šole ni imel težav, je prišla do sklepa, da je ne glede na vse priprave in delo z otrokom “najpomembnejša učiteljica in odnos, ki ga ustvari z otrokom. Prav ta odnos tlakuje in zaznamuje vse nadaljnje šolanje.”

Otroci svojih strahov pogosto nočejo izraziti z besedami, a se ti lahko pokažejo v obliki psihosomatskih težav, na primer z glavoboli, bruhanjem, bolečinami v trebuhu ..

Vir: www.viva.si