Sunday, November 24, 2024

Vstop otroka v šolo je pomembna prelomnica v otrokovem življenju in v življenju vse družine. Nove obveznosti, nov ritem življenja, ki vse vpletene navdaja z negotovostjo, pričakovanjem, veseljem, pa tudi tesnobo. Malo večja merica tesnobe je dodana predvsem v zadnjih letih, ko v šolo vstopajo leto dni mlajši otroci, kot smo bili navajeni poprej.


Zato je vprašanje, kaj naj bi otrok znal, preden vstopi v prvi razred devetletke, vsekakor aktualno, starši si želijo potrditve, da je njihov otrok pripravljen na nove izzive, nova znanja. In če ni, ali je mogoče v zadnjem hipu še kaj postoriti?
 

Sosedov sine že vse zna!

Vsak otrok je nekaj posebnega, zato se predvsem izogibajmo primerjav. Joj, sosedov že bere, naš pa še ne in branje ga prav nič ne zanima. Ga pa zanima kaj drugega, zato so v tem smislu skrbi nepotrebne. To še ne pomeni, da bo pri slovenščini manj uspešen. Otrok potrebuje čas, da dozori na določenem področju, in razumljivo je, da ne more dozoreti na vseh področjih naenkrat. Zato vzpodbujajmo tisto, kar ga zanima, in mu včasih »podtaknimo« tisto, kar ga malo manj zanima. Kako?

V povsem življenjskih situacijah otrok lahko razvršča, šteje, ureja glede na dano lastnost ali relacijo (od največjega do najmanjšega …), oblikuje vzorce. Če bomo otroku rekli, zdaj se pa greva učit, razporedi tele palice od najkrajše do najdaljše, bo zanimanje zagotovo manjše ali pa se nam bo uprl, še preden bomo dokončali prvi del stavka; problem mu prikažimo drugače. Ko denimo gremo v hribe, recimo otroku: »Poišči najdaljšo palico za očka, krajšo za mamo, še krajšo za bratca in najkrajšo zase.« V tem primeru se mu bo naloga zdela koristna in jo bo opravil, ne da bi pri tem imel v mislih kakšno učenje, dejansko pa se bo zgodilo ravno to. Takšnih situacij je v vsakodnevnem življenju ogromno, izkoristimo jih.
 

Mora že znati brati?


Starše večinoma zelo zanima, ali naj bi otrok pred vstopom v šolo znal brati in pisati.

Veliko pomembneje je, da sliši prvi in zadnji glas, da prepozna glasove v besedi, zazna število besed, njihovo dolžino. Vse to bo uporabil v pravem trenutku, ko bo nenadoma zrel, da zapisuje in bere besede, povedi, zgodbice. Velikokrat se to zgodi res nenadoma, vsaj tako to vidimo starši in učitelji, čeprav otrok v teh sposobnostih s pomočjo vzpodbud iz okolja dozoreva ves čas. Starši pogosto silijo otroka k zapisovanju črk, prepisovanju besedil, otrok pa sploh ne ve, kaj počne. V takih primerih je pogosto tudi zapis črk nepravilen, in ko se otrok narobe nauči, ga je zelo težko preusmeriti. Predvsem pa je takšno početje popolnoma nesmiselno, če otrok niti ne zna dobro izgovarjati besed, ne povezuje glasov in črk, ne prepoznava glasov v besedi, kaj šele da bi videl kakšno povezavo med glasovi in napisanim znakom.

Pogosto pa starši rečejo – kar sam se je naučil. Otrok, ki ga stvar zanima, kar pomeni, da je dozorel na tem področju, bo lahko že v prvem razredu pisal in bral. Ni pa rečeno, da to pomeni zelo veliko prednost za kasneje. Pozorni moramo biti na pravilen zapis. Če otrok še ne hodi v šolo, pa zelo rad zapisuje črke (ne da bi ga k temu silili starši), se pozanimajmo, kako ga usmeriti (veliko napotkov najdete v delovnih zvezkih, kjer je s puščicami označeno, kako se črka zapiše).

A tudi v drugo smer ne smemo zaiti. Nekateri starši namreč v strahu, da bi otroka narobe naučili, nočejo pokazati, kako se črka napiše, četudi otrok hodi z zvezkom za njimi. Potem seveda začne sam, vendar je potrebnega veliko usmerjanja, da bo pisal črke v pravilni smeri. Sicer pa je to stvar drugega razreda devetletke, zato prehitevanje na silo resnično nima nobenega smisla. Velikokrat se v takem primeru zgodi, da preskočimo pomembno fazo – slišanja glasov, ustnega tvorjenja besed, povedi, učenja poslušanja, pozornosti, razvijanja grafomotorike …

Neprecenljive vrednosti so seveda tudi pravljice, pesmice, uganke, ki jih otrok sliši v predšolskem in potem tudi šolskem obdobju. Pomembno je tudi vzpodbujanje, da sam pripoveduje pravljice, si izmišlja vsebine, besede, rime … Vse to se lahko igramo kjerkoli, kadarkoli – v avtu, na sprehodu …
 

Skakšno barvo naj narišem?


Otroci, ki niso navajeni razmišljati sami, so negotovi, nenehno iščejo potrditve za svoje delo in se bojijo narediti tudi najmanjšo stvar po svoje. To zagotovo ni dobra popotnica za šolo. Pustimo otroku, naj sam odloča o drobnih vsakdanjih stvareh, npr. o tem, kaj bo oblekel, koga bo povabil na rojstni dan in tudi kakšne barve rožico bo narisal. Skratka, da se znajde tudi sam. Tudi kasneje v življenju mu ne bo vse prineseno na pladnju in tako v šoli kot v življenju so uspešnejši tisti, ki znajo razmišljati. Na tem je zasnovano tudi delo v šoli, zato mu bodo tovrstne izkušnje prišle zelo prav.

Nekateri otroci se v šoli izkažejo za zelo počasne, ker imajo toliko opraviti s pospravljanjem, pripravljanjem, oblačenjem, obuvanjem. Včasih se zatakne zadrga, vezalke uhajajo iz rok – seveda, ko bo nujno, bo na pomoč priskočila vzgojiteljica ali učiteljica, pogosto pa otroci pomagajo tudi drug drugemu. Toda otrok se bo počutil bolje, če bo vse to opravil sam, ker bo videl, da tudi sošolci sami poskrbijo zase. Če si čevljev še ne zna zavezati, mu kupimo take na ježka, hkrati pa ga učimo zavezovanja, marsičesa pa se bo naučil tudi sam, ko bo opazoval sošolce, prav tako pa se bodo tudi drugi kaj naučili od njega.

Vzpodbujajmo ga tudi, da bo doživljal svet z vsemi čutili. Zelo pomembno je, da otrok zna opazovati, razlikovati, primerjati, da zna uporabiti tisto čutilo, ki je v dani situaciji najbolj primerno.
 

Zaupajte otroku in sebi


Predvsem pa je pomembno zaupanje. Zaupanje sebi, da smo dobri starši, da smo tudi do zdaj naredili, kar smo lahko in kolikor smo lahko, pa čeprav nismo bili vedno idealni. Pa tudi zaupanje otroku. Morda dela ne bo vedno opravil po naših pričakovanjih in problemov ne bo reševal tako, kot smo si zamislili mi, vendar kdo pravi, da je to nujno? Pomembno je, da se bo v situaciji, ki bo na prvi pogled morda videti grozna, neuspešna, nekaj naučil in da ta šola življenja ne bo predraga.

Članek objavljen v reviji otrok in družina avgust 2004

Naslednji prispevek

Otroci, rojeni s carskim rezom, bolj ogroženi

13 junija, 2012 0