Zakaj se ločujemo?

Ne samo za zakonske zveze, temveč za vse ljubezenske odnose velja splošna ugotovitev, da mora v odnosu, zato, da se sploh začne in seveda traja, obstajati določena mera želje, napora in sodelovanja obeh partnerjev.
 

Strast in razumevanje

Psihologi poudarjajo dve temeljni sestavini ljubezenskega odnosa: strast in razumevanje. Dolgotrajni odnosi, ki ustrezajo potrebam obeh partnerjev, so takšni zato, ker obema partnerjema ponujajo ustrezno mero strasti in razumevanja. Poglejmo, kaj pravzaprav pomenita ti kategoriji. Strast je osnovna romantična in seksualna energija, ki primarno povezuje par, a tudi močna motivacijska sila. Človeka napelje, da odpre srce drugemu človeku in je osnova, iz katere se razvijajo hrepenenje, želja in intimnost. Toda strast sama po sebi ne more ohraniti odnosa. Druga sestavina odnosa je razumevanje: zmožnost skupnega premagovanja težav, uživanje v partnerjevi družbi, vzajemno spoštovanje, oblikovanje skupnega življenjskega sloga, ciljev in vrednot. Prav razumevanje je tisto, ki omogoča mirno in srečno sobivanje. Ko gre za vprašanje predanosti, bi lahko strast opredelili kot srčni del odnosa. Toda dejansko so možgani, in ne srce, tisti, ki določajo, ali odnos človeku zagotavlja dovolj veliko mero razumevanja, da bo to zavezanost in predanost tudi ohranjal. Ohranjanje pravšnje mere strasti in razumevanja za oba partnerja je v resnici delo, ki traja vse življenje.
 

Viharnost, brezbrižnost, enostranskost

Če je za začetek odnosa potrebna želja obeh partnerjev, je za njegov konec dovolj že odločitev enega samega partnerja. Seveda je dokončna odločitev o prekinitvi zveze, o razdoru zakona ali ločitvi, vedno posledica daljše krize v odnosu. Nekateri delijo odnose, ki se znajdejo v krizi, na tri kategorije, ta delitev pa ne velja samo za alarmantno visoko stopnjo ločitev, temveč tudi za še veliko višje odstotke pomembnih izvenzakonskih odnosov, ki se tudi razderejo oziroma končajo. Odnose v krizi tako delijo na viharne odnose, odnose, za katere je značilna brezbrižnost, in na tiste, ki so enostranske narave.

Viharni odnos vsebuje izredno veliko strasti, ki pa ni nujno pozitivne vrste. Ko se nabere pretirana količina negativne strasti, sledi zelo visoka stopnja jeze in nezadovoljstva. V skrajnem dometu lahko v takšnih odnosih pride do zlorab in celo nevarnosti. Odnos z veliko strasti in malo ali nič razumevanja je kljub temu zelo pogosto nadvse romantičen in seksualen. V določenih primerih se najbolj strasten seksualni akt zgodi po najbolj podlih in nasilnih prepirih. Včasih dobi jeza celo značilnost seksualne predigre, zlasti če bitki sledi opravičilo, ki začasno ustvari vtis, da je težava rešena, čeprav ni. Dejanje sprave vodi do nežnih, romantičnih in strastnih občutij. Tako se negativna strast spremeni v pozitivno. Toda žal ključni problem, ki povzroča toliko jeze, nikdar ni rešen. Tako se vzorec ohranja v neskončnost. Ironično pri tem je, da številni pari, ki mu sledijo, pogosto ne spoznajo, da “nagrada” v obliki seksa pravzaprav utegne biti celo vzrok za to, da se toliko prepirajo.

Druga kategorija je odnos, v katerem prevladuje brezbrižnost. V takšnih primerih odnosu manjka strast. Čeprav je lahko v takem odnosu skupno življenje razumevajoče in urejeno, partnerja nimata seksualne oziroma jo je zelo malo. Včasih preprosto živita drug ob drugem brez jeze, lahko pa je v tem odnosu prisotno prav toliko jeze kot v značilnem viharnem odnosu. Glavna razlika je v tem, da v brezbrižnem odnosu ni prepirov in bitk, kar je lahko posledica osebnostnega stila partnerjev ali popolne odsotnosti strasti, skupaj z negativno strastjo. Namesto tega odnos umira, dokler ne nastopi počasna, tiha smrt. Povedano drugače, odnos je lahko živ v možganih, toda mrtev v srcu.

Kot odnos tretjega tipa bi lahko omenili enostranski odnos. V tem primeru ena oseba vlaga v odnos veliko več napora in energije kot njen partner. V takem odnosu je lahko en partner zelo zadovoljen ter premore vso strast in razumevanje, ki ju potrebuje, medtem ko je drugi partner deloma ali povsem nezadovoljen.
 

Nenapisan zakonski dogovor

V vseh vrstah odnosov v krizi je najpomembnejše vprašanje: “Ali obstaja možnost spremembe?” Če je odgovor nikalen, si moramo zastaviti naslednje vprašanje: “Ali si še želim biti tu?” Na osnovi podatkov, ki govorijo, da se vsak drugi zakon konča z ločitvijo, lahko sklepamo, da se čedalje več ljudi odloči za odhod. Nekateri opozarjajo, da gre v primeru ločitev za nov družbeni pojav, ki je dobil razsežnosti epidemije. Zato ga opisujejo kot naraven proces, ki poteka v zahodnih družbah in sproža več vprašanj kot odgovorov. Je ločitev patološka? Ali pa je zgolj izraz naše nove ekonomske svobode? In še, ali je ločitev preprosto negativna podoba zakona? So nekateri zakoni tako zelo slabi, da je ločitev nekaj dobrega? Ali dobra ločitev sploh obstaja? Vsa ta vprašanja dobivajo odgovore, ki pa so odvisni predvsem od tega, kako gledamo na institucijo poroke in zakona – tako na splošni, družbeni ravni kot na povsem konkretni, osebni ravni, na temelju intimnih pričakovanj. Vsekakor so v temelju našega odnosa do zakona in našega počutja v njem pričakovanja, torej pričakovanja, ki naj bi se v zakonu izpolnila. Eno je nesporno: če se je naš zakon sklenil z ločitvijo, zagotovo ni uresničil naših pričakovanj.

Poleg zunanjih virov, kot so zakon naših staršev, vzori iz filmov, kulturna tradicija okolja, v katerem živimo …, izvirajo številna pričakovanja o tem, kaj naj nam daje zakon, že iz oblikovanja zakonske vezi, iz dejanskega “dogovora”, ki ga sprejmeta partnerja. Z zakonskim dogovorom imamo v mislih vse izrečene in neizrečene pogoje, skrbi, cilje, zahteve in pričakovanja. Prav zakonski dogovor je vir neizpolnjenih pričakovanj, s katerimi se morata soočiti partnerja, ko ugotovita, da zakon ne deluje, da ju ne osrečuje. Ne glede na to, ali je zakonski dogovor napisan ali ne, obstaja velika količina neizrečene vsebine. Dejstvo je namreč, da se v pogovorih, ki vodijo v zakon, jasni, eksplicitni dogovori prenehajo in se začnejo predpostavke. Te predpostavke niso izgovorjene, vendar ves čas spremljajo temeljni, izrečeni dogovor: “Obljubim, da te bom ljubil(a), podpiral(a), skrbel(a) zate …” Značilen (nenapisani) zakonski dogovor bi se glasil nekako takole: Ona: “Ljubim te in bom spala s tabo in z nobenim drugim, poslušala bom tvoje probleme in ti poskušala pomagati – dokler ne bodo preobsežni, zlasti če me ne bodo spominjali na probleme mojega očeta alkoholika; in ti bom delala družbo večino vikendov – razen če služba, v kateri želim doseči dober položaj, ne bo zahtevala drugače in bom morala veliko potovati in če me ne bo poklicala mama, ki bo imela prednost pred vsako situacijo tukaj, razen kake življenjsko nevarne bolezni; in bom s teboj živela v tem majhnem stanovanju – dokler ne boš imel dvakrat višje plače in se bomo preselili v hišo v dobri soseski; in s teboj bom imela otroka – ki ga bom vzgajala po svojih načelih in bo podoben meni.” Tudi on ima svoje pogoje: “Izbral sem te za ženo, ker si umirjena in v nasprotju z mojo mamo bolj pozitivno usmerjena – torej pazi, da me ne boš z besedami in dejanji spominjala nanjo, zlasti ko grem ven s prijatelji; ne omejuj me, kot je to delala ona in se ne pritožuj, da te ob vikendih puščam samo.” Seveda nobena od teh pomembnih vsebin ni del predporočnega dogovora. To, zaradi česar so takšna osebna pričakovanja tako problematična, je, da osebne zahteve enega partnerja niso znane, še manj pa jasne drugi strani. Ne na začetku zakona ne pozneje. Marsikdaj te zahteve niso jasne niti partnerju, ki jih postavlja, ker je veliko teh meril podzavestnih in neizraženih, vse dokler jih ne sproži kak konkreten dogodek. Da bi bile stvari še bolj zapletene, so tukaj še stranski dogovori. Vsak zakonski partner ima dogovore z drugimi, kot so starši, prijatelji, delodajalec, nekdanji zakonec, otroci iz prejšnjega zakona in druge osebe, ki jih ceni. Gre za vse, ki menijo, da imajo tudi oni pravico do pozornosti. Starši so najbolj vidna stran in z njimi posameznik ob poroki sklepa največ (neizrečenih) dogovorov.
 

Drobna nezadovoljstva

Kot vidimo, je zakon v zahodnih družbah, kjer ne poznamo objektivnih, zapisanih pravil sklepanja zakonskih zvez, po možnosti ob pomoči zakonskih posrednikov, nekaj zelo subjektivnega, zato so tudi zakonski “dogovori” zelo specifični. Ker zakoni temeljijo na izrazito subjektivnih merilih, nimamo splošnih, objektivnih družbenih meril, ki bi določala, kdaj naj se zakon konča in kateri razlogi za ločitev so dovolj “tehtni”. Največkrat, če seveda ne gre za zlorabljanje in nasilje, so to “drobna nezadovoljstva” povsem subjektivne narave. Toda prav ta “mala zadovoljstva” so tudi glavni namen zahodnih zakonov. Njihova temeljna funkcija je namreč čimbolj zadostiti tem subjektivnim standardom in zadovoljiti psihološke potrebe obeh partnerjev. Če to ne uspe, moramo spremeniti “dogovor” ali oditi.

Spremeniti dogovor pomeni zamenjati subjektivne standarde oziroma pričakovanja z objektivnimi – s standardi, ki jih obe strani lahko jasno vidita in se z njimi tudi strinjata. Resda načeloma vedno obstaja možnost, da par reši odnos in da neizražena pričakovanja nadomesti odkrit pogovor, vendar naj bi bil to sposoben storiti samo eden od dvajsetih parov. Vzrokov za tako majhno pripravljenost za rešitev odnosa v krizi je več. Eden med njimi je ta, da takšna sprememba “pravil igre” zahteva veliko dela, težava pa je tudi v tem, da se ob zakonskih krizah in občutku razočaranja, ki se ob tem sproži, vedno prebujajo nova pričakovanja: da bodo tvoje prave želje in potrebe zadovoljene, če boš le srečal(a) pravega partnerja, ne pa z vsem temi kompromisi in razpravljanjem …
 

Kaj je skupni vzrok ločitev

Obstaja več razlag, zakaj se ločujemo s tako intenzivnostjo in kaj je skupni vzrok za toliko razpadov zakonskih zvez. Naštejmo nekaj najzanimivejših.
 

Čustvena motnja

Čustvena motnjaNekateri menijo, da je ločitev čustvena motnja, posledica nesposobnosti partnerjev, da bi lahko razlikovali med svojimi nerešenimi otroškimi travmami in svojim odnosom z zakoncem. Tako v zakonu ne dobijo, kar so pričakovali, ali če poenostavimo: “Bodi boljša mama/očka.” Ta pričakovanja so navadno podzavestna. Neuspeh pri reševanju te otroške travne in zahteve v zakonu povzroči ločitev.
 

Ko se razblini …

Drugi menijo, da se ljudje ločijo tedaj, ko se jim razblini mit o romantični ljubezni, torej tedaj, ko začudeni spoznajo, da so se poročili z navadnim človeškim bitjem in ne s Tristanom ali Izoldo, popolnim mitološkim ljubimcem. Razočaranju nad realnostjo in nezmožnosti, da bi našli absolutno, romantično ljubezen, sledi ločitev.
 

Strukturna nezdružljivost

Psihologi poudarjajo tudi strukturno nezdružljivost partnerjev, saj naj bi bilo po nekaterih ugotovitvah kar 80 odstotkov parov nesrečnih predvsem zaradi čustvene nezdružljivosti. V takšnih primerih kompromis ni možen. Vsaka oseba ima celoto seksualnih in čustvenih potreb in teh potreb ni mogoče spremeniti. Najti pravo osebe s podobnimi pogledi in potrebami je zelo težko, vendar je prav to ključ do uspeha, poudarjajo psihologi.
 

Svetovni trend?

Obstajajo tudi sociološke razlage, ki iščejo širše vzroke za ločitve in odkrivajo svetovne trende, ki vodijo do spremembe vzorcev delovanja sodobnih družb. Nekateri sociologi poudarjajo urbano anomalijo sodobnih družb, saj naj bi urbanizacija slabila in uničevala sorodstvene in družinske vezi ter povzročala odtujitev, to pa obenem pomeni velike ovire pri dolgoročni predanosti istemu partnerju.
 

Normativni vidik

Drugi poudarjajo normativni vidik, po katerem je ločitev težko pridobljena pravica do izbire partnerja in zato zdravo dejanje v posameznikovem razvoju. Ločitev naj bi bila tudi nadaljevanje politične emancipacije urbane populacije, ki je danes svobodna, da način življenja izbira neodvisno od države ali cerkve.
 

Ženski biološki reinženiring

Zanimiva je teorija, ki razloge za naraščanje števila ločitev vidi v ženskem biološkem reinženiringu. Znanstvene raziskave potrjujejo, da imajo sodobne ženske, ki v vedno večji meri zasedajo vodilna mesta, višjo raven testosterona. Moški so v preteklosti imeli desetkrat več testosterona, hormona, ki spodbuja seksualno agresivno držo, kot ženske. Podrejenost, značilna za položaj žensk v preteklosti, zmanjšuje raven testosterona, medtem ko jo dominantno obnašanje povečuje. Tako sta moškim, ki jih srečujejo današnje dominantne ženske, na izbiro dve možnosti: da se podredijo ali da vzdržujejo dominantnost – a z manjšo možnost uspeha. To je igra, v kateri ni zmagovalca, saj tako moški kot ženske “iščejo ženo”. Ločitev pomeni, da nihče noče biti “žena”, podrejeni partner.
 

Faza emancipacije

Feministična kritika razlaga ločitev kot zadnjo fazo emancipacije, kot neposredni rezultat naraščajoče zavesti marginalizirane skupine, torej žensk, v njihovem političnem boju za samoopredelitev. Zakon je s tega vidika patriarhalna institucija, oblikovana z namenom dominacije in podreditve žensk in bo v prihodnosti odpravljena v korist svobodno oblikovanih odnosov, temelječih na enakosti.

Druge razlage

Seveda obstajajo še številne druge razlage, med katerimi omenimo zanimivo teorijo nižje stopnje smrtnosti, po kateri zakon za večino ljudi traja največ dvajset let; v starih časih so ljudje običajno umrli, še preden so dosegli to magično številko, zdaj pa, ko živimo znatno dlje, se ljudje po določenem času ločijo.

Se splača tvegati?

Na eni strani imamo torej številne teorije, ki govorijo o svetovnih trendih in ki ločitve ne pojmujejo kot individualno odgovornost, marveč kot posledico širšega družbenega fenomena, na drugi pa vsakokratne izkušnje ljudi, ki govorijo o svojih zakonskih težavah in o “krivcu” za konec zakona. Če želite na vprašanje, zakaj se ločujemo, dobiti trden odgovor, analizirajte svoj zakon. Ali lahko komurkoli iskreno zatrdite, da ste vanj vložili vse svoje upe, čas, denar in napore? Ali pa, da ste bili brezbrižni, zamerljivi, hitre jeze? Bi, če bi imeli še eno priložnost, ravnali drugače? Zakaj se torej ločujemo? Lahko človek spremeni svoje upe, pričakovanja in obnašanje ter s pogovorom in kompromisom ostane v odnosu, v katerem ni dobil tistega, kar si je želel? Kaj je torej ločitev? Zavestna odločitev ali neizbežen svetovni trend? Ne glede na odgovor nekaj ostaja nesporno. Zakon in tudi ločitev je tveganje, in tega se moramo zavedati. Zavedanje tveganja, prav to je tisto, kar nas dela zrele ljudi, odgovorne za svoja dejanja. Če človek daje partnerju, zakonski zvezi, a tudi procesu ločitve in sploh vsemu, kar se mu dogaja, svoje najboljše, je edina stvar, ki jo lahko obžaluje, to, da ni tvegal in poskušal.

Značilen (nenapisani) zakonski dogovor bi se glasil nekako takole:

Ona:
 

• Ljubim te in bom spala s tabo in z nobenim drugim, poslušala bom tvoje probleme in ti poskušala pomagati – dokler ne bodo preobsežni, zlasti če me ne bodo spominjali na probleme mojega očeta alkoholika;

• in ti bom delala družbo večino vikendov – razen če služba, v kateri želim doseči dober položaj, ne bo zahtevala drugače in bom morala veliko potovati in če me ne bo poklicala mama, ki bo imela prednost pred vsako situacijo tukaj, razen kake življenjsko nevarne bolezni;

• in bom s teboj živela v tem majhnem stanovanju – dokler ne boš imel dvakrat višje plače in se bomo preselili v hišo v dobri soseski;

• in s teboj bom imela otroka – ki ga bom vzgajala po svojih načelih in bo podoben meni.

On:
 

• Izbral sem te za ženo, ker si umirjena in v nasprotju z mojo mamo bolj pozitivno usmerjena,

• torej pazi, da me ne boš z besedami in dejanji spominjala nanjo, zlasti ko grem ven s prijatelji;

• ne omejuj me, kot je to delala ona in se ne pritožuj, da te ob vikendih puščam samo.

Vir: www.viva.si