Nasvidenje med zvezdicami

Petra, je občudovanja vredna ženska. Iz njenih solza in bolečine je vzklilo novo upanje, novo poslanstvo, da pomaga vsem tistim, ki so se soočili z izgubo otroka. Plemenito dejanje, ki ga opravlja z dušo in telesom.
Prisluhnimo njeni zgodbi. Je žalostna in je resnična. Je pa tudi zgodba o materi, ki se ni predala.

Najdem te v vseh drobnih, ljubkih stvareh,
v ribicah, ki kot plameni ožarjajo zeleno vodo,
v zvezdicah, ki mi osvetljujejo pot,
v puhasti mehkobi metuljev, ki posedajo na tvojem grobu,
v smehu otrok, v nežni melodiji vetra, ki šepeče tvoje ime.

… najdem te v vseh drobnih stvareh življenja
in te drobne stvari mi pomagajo,
da pogumno sledim poti življenja.

Mamica

… 12.4. ob 23.40 …
Popadki so bili močni, v porodni sobi za naravni porod sem ob podpori moža in prijazne, zaupanja vredne babice rodila deklico. Srečni očka je prerezal popkovino, položili so mi jo na trebuh in … Tu naj bi se zgodba nadaljevala tako, kot se večinoma takšne zgodbe nadaljujejo. Vendar se moja zgodba tu šele začenja.

Deklico sem dobila k prsim, potem pa so jo odnesli, da so jo stehtali, izmerili, vendar je babica opazila, da ne diha enakomerno. Potolažila me je, da verjetno ni nič narobe, da pa bo ostala čez noč v topli posteljici na opazovanju. Ko so jo povijali v pleničko, so opazili še drugo manjšo nepravilnost, ki pa tudi naj ne bi pomenila nič nevarnega. V meni pa sta rasla dvom in strah in obšla me je čudna slutnja.

Pediatrinja, ki je bila dežurna tistega večera, je bila zelo neprijazna in zelo redkobesedna. Na najina vprašanja ni želela odgovarjati ali pa so bili njeni odgovori nepopolni in hladni – za razliko od babice, ki je stala ob meni in me tolažila. Deklico so odnesli, mene pa prestavili na oddelek. Tista noč je bila dolga in niti sanjalo se mi ni, kaj me še čaka.

Naslednje jutro so mi hčerko prinesli. Tako lepa je bila, tako mirna in nežna. Pričela sem jo dojiti in ob dotiku njenega telesa pozabila na neprespano noč in tisto črno slutnjo. Vendar veselje ni trajalo dolgo. Pediatrinja je predlagala, da jo odpeljejo v Ljubljano na pregled – da bomo pomirjeni, da ni nič narobe. Obljubila mi je, da bo verjetno še isti dan prišla nazaj. Ne najdem besed, ki bi opisale trenutek najine ločitve. Da mi je bilo nekoliko lažje, je deklico spremljal očka, sama pa sem ostala v porodnišnici.
Sobo sem si delila z mamico, ki je imela otročka pri sebi, in pogled na njeno srečo me je še bolj razžalostil. Osebje, ki je opazilo mojo stisko, je takoj ukrepalo in prestavili so me v sobo, kjer sem bila sama. Kmalu so začeli prihajati telegrami, medvedki, čestitke … Tudi obiski so prišli, jaz pa jim nisem imela kaj pokazati. Moje dete je bilo v Ljubljani in diagnoza, ki jo je povedal mož, je bila zastrašujoča. Srčna napaka. Hčerka je ostala na pediatrični kliniki. Ob pomoči medicinskega osebja, moža, svojih otrok sem nekako preživela še dva dni v porodnišnici. Pozitivno me je presenetilo ravnanje medicinskih sester, ki so dovolile, da je bila starejša hčerka ves čas ob meni. Bila mi je v veliko tolažbo. Osebni ginekolog, ki je izvedel za mojo nesrečo, pa je poklical v Ljubljano in se pozanimal o stanju otroka. Še isti večer so jo prestavili v Klinični center na Otroško kirurgijo.

Komaj sem pričakala dan, ko sem lahko odšla k njej. Ob pogledu na nežno, a krepko in borbeno deklico so se mi ulile solze. V tistem trenutku sem se zavedela, da jo moram zaščititi, ji pomagati in se boriti z njo. Pričela sem jo dojiti ob pomoči medicinskih sester, ki so bile predane svojemu delu z dušo in telesom. Tudi zdravniki so bili meni in možu na razpolago. Potrpežljivo so odgovarjali na najina vprašanja, ki jih ni bilo malo. Primarij pa naju je dan pred operacijo povabil na razgovor in nama podrobno opisal potek operacije. Potolažil naju je, da skoraj ni verjetnosti, da bi šlo kaj narobe. Naslednje dni do operacije sva se spoznavala z najino deklico. Pestovala sva jo in upala le na najboljše. Sobna medicinska sestra najine deklice nas je bodrila in nama bila na razpolago ves čas. Med nami so se stkale posebne vezi. Midva občutljiva, obupana starša, medicinska sestra pa mirna, pozorna do nas vseh treh in ravno to smo potrebovali v tistem času. Še danes se velikokrat spomnim nanjo in se ji v mislih zahvaljujem za njeno dobroto.

Prišel je dan, ko so hčerkico odpeljali v operacijsko dvorano. Nemočno sva čakala in jo v mislih spodbujala. Ure so se vlekle in po 3 urah sem zaslutila, da se dogaja nekaj strašnega. Začutila sva nemir, zdravniki in drugo osebje so hiteli iz operacijske sobe in nazaj. Ni bilo časa, da bi nama povedali, kaj se dogaja. Vedela sva, da se najina deklica bori za življenje. Vsak zase sva se borila z mislijo, da jo bova izgubila.

“Ne zapusti me, nisva se še spoznali, toliko stvari je, ki jih moraš še videti, toliko stvari moraš še doživeti, življenje čaka nate. Zdrži!” sem jo prosila v mislih. Čas čakanja pred operacijsko dvorano se je vlekel in vlekel, nihče nama ni nič povedal, bilo je strahotno. Želela sem, da se že konča mučno čakanje in da nama že enkrat povedo, kaj se je zgodilo, kaj se dogaja. Po štirih urah je prišel pediater in nama povedal strašno novico. Operacija je “tehnično” uspela, vendar se deklica ni prebudila. Ne spomnim se več, kaj se je dogajalo potem. Bila sem jezna, razočarana, obupana… Jezna nanjo, ker me je zapustila, jezna na zdravnike, na moža, nase, na ves svet. Primarij naju je peljal v neko sobo in nama skrušen priznal, da ne ve, zakaj je do tega prišlo, in da bodo naredili obdukcijo. Prišla je še oddelčna medicinska sestra in nama prinesla njene stvari, možu pa razložila vso proceduro. Kako rutinsko! Hčerkico so odnesli v posebno sobo in nama dali možnost, da se posloviva od nje. Mož je šel k njej, sama pa nisem imela moči in poguma. In danes mi je zelo žal, ker se nisem poslovila od nje. Nikoli nisem imela moči, da bi moža vprašala, kako je izgledala, kako se je počutil, ko se je poslovil od nje. Iz bolnišnice sva odšla brez nje, s polnimi stekleničkami iztisnjenega mleka in vrečko njenih stvari. Kako poraženo sem se počutila in izgubljeno. Namesto deklice v naročju sem nosila vrečko in takrat sem si zaželela, da bi umrla jaz.

Zakaj? Zakaj jaz? Zakaj ona? Odgovora nisem nikoli dobila.
Kako sem prišla domov, kaj se je dogajalo, se ne spomnim. Sama pri sebi sem ponavljala, da se to ne dogaja meni, da gledam žalosten film, ki se bo zdaj zdaj končal in bo potem spet vse v redu. Bila sem v šoku in nisem dojela resnice. Ne, ni res, saj dojenčki ne umirajo. Ne pri nas, v našem svetu že ne. Prihajali so prijatelji, sorodniki, me tolažili, jaz pa sem bila apatična. Tolažila sem jih, da bo že bolje. Hudo mi je bilo, ko sem jih gledala, kako so žalostni, kako jokajo.

Tisti dan me je čakala še velika in težka naloga: kako povedati sinu in njegovi sestrici, da njune mlajše sestrice ne bo domov. Sin, ki mu je bilo takrat 6 let, mi sploh ni verjel. Rekel je, da se šaliva, da to ni res, da majhni otroci ne umirajo. Sedel je na stopnicah pred hišo in naju zaprepadeno gledal. Nisem vedela, kaj naj mu odgovorim. V tistem trenutku sem bila prepričana, da ne smem pokazati solz in žalosti, in šele kasneje sem spoznala, kakšno napako sem naredila. Sin je čutil, da sem žalostna, da se dogaja nekaj hudega, nihče pa mu ni razložil kaj. Tako je ostal sam, se zaprl v svoj svet in premleval stvari, o katerih ni vedel ničesar. V tistih dneh je bil jezen name, ni mi pustil blizu, postal je zadirčen. Tudi v vrtcu mu je bilo težko. Otroci so ga spraševali, kdaj bodo lahko videli sestrico. Ko je povedal, kaj se je zgodilo, mu niso verjeli. Na pomoč mu je priskočila pomočnica vzgojiteljice in mu pomagala iz zadrege. Kadar je sin zbolel, me je spraševal, ali bo moral v bolnico in ali bo umrl. Kot vsak majhen otrok je tudi on kmalu sprejel izgubo. Vendar ob mamici, ki je vse dneve jokala, bila raje na pokopališču kot doma, mu je bilo težko. In to sem spoznala šele nekaj mesecev kasneje, ko sva se razposajeno valjala po postelji in mi je rekel: »Mami, zdaj se pa spet smejiš.« Kasneje sem zbrala vse moči in mu razložila, zakaj sem žalostna, kako se počutim, da bom še večkrat žalostna, vendar ga imam rada in on ni ničesar kriv. Poskušala sem priti v njegov svet, spoznati njegove strahove. V tistem času je moj sin moral postati »prezrel« za svoja leta. Takrat sem se zamislila nad sabo in spoznala, kako nepravična sem bila do njega, do njegove sestrice, ki je bila takrat stara 3 leta in še ni dojela prav vsega.

Tisti teden do pogreba sem živela kot v transu. Pravzaprav niti ne vem, kaj se je dogajalo. Nisem si pustila blizu in bila sem jezna. Na dan pogreba, ko sem stala v vežici in sprejemala sožalja, pa se je prelomilo. Spoznala sem, da sem to jaz in da tega filma ne bo konec. Takrat se je zame šele začelo. Tiste tedne, mesece sem bila drugje – v svojem svetu, v katerem je bil prostor le za mojo hčerko in zame. Izogibala sem se prijateljev, nisem želela hoditi po mestu, kjer so me ustavljali znanci in spraševali, kdaj sem rodila, kaj imamo… Sledila je njihova in moja neprijetnost, ko sem morala povedati, kaj se je zgodilo. Sita sem bila tolažb, ki so bile vse drugo prej kot tolažbe, sita ljudi, ki so se obračali za mano, ki so se me raje izognili na ulici, ker niso vedeli, kaj naj mi rečejo.
Danes vem, da so mi hoteli pomagati, vendar te človek, ki tega ne doživi, ne more tolažiti. In tolažbe tudi ni. Najhuje so me prizadele besede, kot so: saj si še mlada, saj imaš dva zdrava otroka že doma, bolje je tako in bolje je zdaj kot pa kasneje… In ob takšnih besedah sem dobila občutek, da ne smem biti žalostna, da si moja deklica ne zasluži, da žalujem za njo.

Zaprla sem se vase in v svoj dom. Zamerila sem prijateljem in sorodnikom, da so živeli naprej svoje življenje, tudi prijateljstvo z najboljšo prijateljico je bilo na preizkušnji. Kar precej časa je preteklo, preden sva se zopet našli. Vabila me je, da bi skupaj počeli stvari, ki sva jih počeli prej, ampak meni nobena stvar ni bila vredna napora. Moje mesto je bilo na pokopališču in v samoti, kjer sem lahko bila sama s seboj in s hčerko. Nisem prenesla veselih ljudi, vsi so se mi zdeli tako otročji in nezreli. Tako se je vleklo pet mesecev.

Za druge je šlo življenje naprej, jaz pa sem ostala sama in nisem videla izhoda. In takrat sem pogrešala nekoga, ki bi me razumel ali pa bi me bil vsaj pripravljen poslušati. Mož je izgubo sprejel, jo »po moško« prebolel. Ni me razumel in jaz ne njega. Želel je, da bi bilo vse po starem, jaz pa tega nisem zmogla. V želji, da bi me razveselil, je ugodli vsaki moji želji. Cenila sem njegov trud, a ni bilo stvari, s katero bi me v tistih mesecih potolažil in razvedril. Nisva se pogovarjala veliko o najini boleči izgubi in veliko sva morala narediti na partnerskem odnosu .Danes je najin odnos kakovosten in bogat. Sledili so težki meseci, meseci osamljenosti, jeze, žalosti, razočaranja. Potem pa sem zbrala moč in poiskala pomoč na Hospicu v Ljubljani. Gospa Bernarda,mi je stala ob strani, me spodbujala in me pripravila do tega, da sem se prepustila žalovanju. Končno nekdo, ki mi ni rekel, da naj pozabim in živim naprej. In počasi sem začela sprejemati izgubo hčerke, soočati sem se pričela s procesom žalovanja in se žalovanju prepustila.

V neprespanih nočeh, dnevih samote sem med brskanjem na tuji spletni strani interneta zasledila tuji forum mamic, ki so izgubile otroka. Začele smo si dopisovati in bilo mi je lažje. Spoznala sem, da nisem edina s takšno bolečino niti edina, ki ima težave z okolico.

Veliko stvari se je v tistem času spremenilo. Hudo je, ker se vsi obnašajo, kot da se ni nikoli nič zgodilo. Nihče me ni nič ne vprašal, a vedela sem, kaj si mislijo. Včasih bi najraje kar zavpila: »Pogovarjajte se o moji hčerki, sprašujte me, saj je živela!!!«

Spominjam se, kako težko se je bilo odpraviti med ljudi, ki so vse vedeli, a so se obnašali, kot da se ni nič zgodilo. Hudo mi je bilo tudi ob misli, da se bom morala vrniti v službo. Na srečo se mi je ponudilo novo delovno mesto v drugem kolektivu in v drugem okolju, kjer me ni nič spominjalo na mojo nosečnost in na veselo pričakovanje. Delam v šolstvu in nelagodno bi se počutila v družbi otrok in njihovih staršev, s katerimi sem delala v tistem času.

Vodstvo novega kolektiva me je zelo lepo sprejelo. Dali so mi vedeti, da me spoštujejo in poskušajo razumeti mojo stisko. Dobila sem priložnost, da se posvetim delu, ki sem mu predana z vsem srcem. Veliko aktivnosti sem si zadala in ob vseh zaposlitvah imam manj časa za razmišljanje o svoji bolečini. Izgubo zamenjujem z  delom, le da si ga včasih preveč naložim. Tega se zavedam, vendar sčasoma bo bolje. To vem…

Vem, da sem imela srečo v nesreči, ker sem naletela na prijazne, dobre zdravstvene delavce, kar v stiski veliko pomeni. Prijetno sva bila z možem presenečena nad osebjem tako v porodnišnici kot potem v Kliničnem centru in tudi v domačem kraju. Osebna pediatrinja se je poglobila v hčerkine izvide in nama kasneje poskušala odgovoriti na številna vprašanja. Vem, da vse mamice niso bile deležne take prijaznosti in žal mi je zanje. Mislim, da se osebje (z izjemami) ne zaveda, v kakšnem položaju smo starši in kako nam ostane v spominu njihovo obnašanje in ravnanje v naših najhujših trenutkih.

     In počasi, res počasi sem se vračala v življenje. Počasi sem se zopet zmogla veseliti, počasi sem bila pravzaprav  najsrečnejša, ponosna mamica treh otrok.

Nekako sem se  prebijala iz dneva v dan. Še vedno sem se  izogibala mamicam z vozički. Nisem hodila na obiske, kjer so  imeli  dojenčke, s težavo sem napisala  telegram ob rojstvu otroka.

A sem zmogla. Ne. Smo zmogli. Vsa naša družina je zaživela na novo. In ne boste verjeli. Lepše,bogatejše je naše življenje.
Sedaj opazujem otroke njene starosti. In v vsakemu od njih vidim našo deklic in zato mi je lažje. Včasih je bilo boleče. Spomnim se, da sem se velikokrat zalotila v trgovini z oblekicami in med policami razmišljala, kako lepa bi bila moja deklica v rožnati oblekici. To tudi danes počnem vendar ni več tako boleče. Ko kupim otrokoma igračko, jo kupim tudi zanjo in ji jo nesem.

Živi z nami, v naših srcih. Ob vsakem prazniku,ob praznovanjih družinskih praznikov se spomnimo nanjo, se ji poklonimo v spomin. O njej se pogovarjamo in skupaj sanjarimo kaj vse bi skupaj počeli. Na vsaki fotografiji zasledim prazno mesto, kjer bi morala biti ona.
In praznujemo njej rojstni dan. Upihnemo svečke na cvetlični tortici in ji pošljemo poljubčke v nebo. Imamo rituale ob praznikih in posebnih dnevih. In tako nam je lažje. Lepo je. Lepo je tudi, ko s prijatelji in sorodniki postojimo ob njenem grobu, ji prižgemo svečko in se pogovarjamo.

    Ob vsem iskanju, sprejemanju, učenju se življenja na novo sem čutila, da Brinina smrt ne sme biti zaman. Začela sem iskati smisel našega trpljenja. Nekaj, na kar bi se lahko oprla in sprejela bolečino z vsem svojim srce. In tako so potem nastali Forumi, društvo, knjiga …in če mi uspe pomagati vsaj eni žalujoči družini, potem moja bolečina ni bila zaman. Moja pot se je obrnila v drugo smer. Izobražujem se za pomoč staršem, ki so izgubili otroka. Poskušam pomagati mamicam in njihovim družinam, ki jih je življenje zaznamovalo s podobno izkušnjo.

    Ja, življenje gre naprej – tudi zame.
Sprejemam ga z vsemi tegobami in radostmi. Smisel življenja mi dajeta moja dva sončka, ki sta mi v veliko pomoč. Zaradi družine se je vredno potruditi. Postala sem človek z drugačnim mišljenjem in pogledom na svet.

Vsak trenutek, ki ga preživim z mojimi najdražjimi, je neprecenljiv in hvaležna sem za vsako minuto življenja, ki jo lahko preživim ob njih in zanje.

Brina pa je moja zvezdica, ki mi osvetljuje pot, in nežen vetrič, ki se poigrava z rožicami na njenem grobu in mi v težkih trenutkih zašepeče: »Mami, ti to zmoreš.«

Moja zgodba je dolga, vendar upam, da bom s svojim opisovanjem občutkov in bolečine vsaj malo pripomogla k boljšemu razumevanju mater in družin, ki so izgubile otroka.

Zavedam se, da nam ljudje okoli nas želijo pomagati, pa ne vedo kako. Največkrat so besede, ki jih izrečejo v tolažbo, zelo boleče. Prav tako boleč pa je tudi njihov molk.

Danes že lahko drugače razmišljam o reakcijah ljudi in njihovih pripombah. Na začetku pa jih nisem razumela. Zavedam se, da tudi njim ni bilo in jim še vedno ni lahko v moji bližini. Vendar danes to dejstvo sprejemam in spoštujem njihovo ravnanje.

Pravijo, da čas celi rane. Zame to ne drži. Samo naučila sem se sprejeti bolečino in živeti z njo. Spoznala sem še, da v trpljenju in bolečini duhovno rastem in se učim.

Vsak dan postojim ob njenem grobu, ki ga krasijo plišaste igračke in pajacki. Večkrat na dan naglas izrečem njeno ime, seveda tako, da me nihče ne sliši.
Pred nekaj tedni sem zgodbo na tem mestu zaključila. Da. Napisala sem stavek: Življenje gre naprej. Danes ga nadaljujem: in vedno znova nas preizkuša.

Bila sem noseča. Nenačrtno.

Po dolgem času sem zopet začutila tisto radost v srcu, ki jo poznamo samo mamice, ko se zavemo, da v nas raste bitjece.
Vendar ne za dolgo. Ni mi usojeno, da bi še enkrat doživela nepopisno lep trenutek, ko stisneš k sebi novo »lučko« življenja.
Nova izkušnja, nova bolečina, ampak življenje gre naprej in moji zvezdici se je pridružila še ena – manjša…
V srcu čutim, da mi ni več dano začutiti utrip novega življenja v sebi.
                                                                                                         
Zgodba je izšla v knjigi Prazna zibka, strto srce,
Izdalo in založilo:Društvo SOLZICE,2003;  http:/www.solzice.com