Zaposlitveni potencial mladih

Krepitev zaposlitvenega potenciala mladih znotraj koncepta poklicnega in strokovnega izobraževanja

V tem prispevku želimo predstaviti nekaj možnosti krepitve zaposlitvenega potenciala mladih v različnih osnovnih in podpornih dejavnosti povezanih s poklicnim in strokovnim izobraževanjem. Osredotočili se bomo na naslednje možne doprinose: vzpodbujanje vseživljenjskega učenja in razvijanje ključnih veščin, doprinos k poklicni orientacij ter promocija in vrednotenje neformalnega izobraževanja.

V analizah najdemo kar nekaj dejstev, ki kažejo na potrebne sprememb glede poklicnega izobraževanja in rezultatov le tega. V Enotnem programskem dokumentu (2004, 73) v analizi SWOT človeških virov in socialnega stanja lahko preberemo naslednje pomanjkljivosti: visok osip in ponavljanje v srednjem in terciarnem izobraževanju, neravnotežje med ponudbo tehnično in družboslovno izobraženih kadrov na trgu dela, pomanjkanje visokokvalificiranih delavcev in strokovnjakov.

Za začetek poglejmo posamezna dejstva in nakažimo njihove vzroke. Ustavimo se najprej pri zadnjih dveh dejstvih neravnotežju med ponudbo tehnično in družboslovno izobraženih kadrov in pomanjkanje visokokvalificiranih delavcev. čeprav so podatki o tem dovolj evidentni, je to med širšo javnostjo manj znan podatek. Velika stopnja brezposelnosti teh kadrov nekaj let nazaj, posledica predvsem velike krize strojne in elektro industrije, se je močno zarezala v zavest ljudi in z svojo vztrajnostjo še deluje. Na to se navezuje slaba prilagodljivost programov potrebam trga. Delno to izhaja iz nezadostnega informiranja širše javnosti o trendih povpraševanja po kadrih, ki pa seveda temelji tudi na nejasnosti v katero smer se bo slovensko gospodarstvo razvijalo. Osip in ponavljanje, ki sta značilnosti predvsem poklicnega in strokovnega izobraževanja pa se pojavljata predvsem zaradi prezahtevnih šolskih programov, osebnih in družinskih težav ter napačnega izbora programa (Polak, Vukovič, 2004) Osip v srednjem poklicnem in strokovnem izobraževanju je bil za generacijo 1993 15%, najvišji pa je bil v II. zahtevnostni stopnji skoraj 32% (Ule, Kuhar, Černelič-Kožar, 2003, 61).

Na kratko smo nakazali del problematike poklicnega in strokovnega izobraževanja, ki zelo močno tangira širšo družbeno skupnost. Gre za zelo kompleksno problematiko in orisali bomo le eno področje, ki lahko ponudi nekaj rešitev predvsem pri krepitvi zaposlitvenega potenciala dijakov, ki se izobražujejo za poklice in to na načine, ki presegajo formalni izobraževalni sistem in državne institucije.

Izhajamo iz predpostavke da formalni šolski in državni sistem ne moreta celostno zapolniti dotoka znanja in veščin ter storitev, ki jih mladi potrebujejo, da bi lahko kvalitetno načrtovali poklicno pot in vztrajali pri sprejetih odločitvah. Obstajata dva razloga za to. Prvi je že uveljavljeno dejstvo, da se izobražujemo in usposabljamo v formalnih, neformalnih in priložnostnih oblikah usposabljanj. Preprost lasten premislek o tem, koliko znanja in veščin smo pridobili izven rednega šolanja na tečajih, taborih, prostovoljnem delu, od sovrstnikov, nas potrdi v tem. Drugi razlog pa izhaja neposredno iz mladih in njihovega odpora proti formalnim oblikam in institucijam. Če že cel dan sedi v šoli in je v stiku z učitelji, ne po poskušal svojih problemov reševati v tej isti šoli in zaprositi za pomoč te iste učitelje, še posebej, če je z njimi v trajnem konfliktu. Kot zanimivost omenimo Mladinski center Brežice, ki ima na dveh srednjih šolah v Brežicah mobilno informatorko. Na vsaki šoli je prisotna dva dni na teden in ima veliko dela z odgovarjanjem na različna vprašanja dijakov o osebnih problemih, načrtovanju poklicne poti in preživljanju prostega časa. Seveda ne gre za nadomeščanje vloge šole in države , ampak za izgradnjo komplementarnega sistema, ki poveže in združi kar največ subjektov, ki posredno ali neposredno nagovarjajo mlade.

Poglejmo najprej področje neformalnega in priložnostnega učenja. Nekateri avtorji obe področji združijo v enotno pojmovano neformalno izobraževanje. Če gledamo ločeno, je priložnostno učenje nenačrtovano učenje v priložnostni delovni ali življenjski situaciji npr. učenje sodelovanja pri druženju v vrstniški skupini, neformalno učenje pa vključuje načrtovan in jasen pristop vendar nepriznan znotraj formalnega sistema izobraževanja in usposabljanja (Bjornavold, 2000, 11) npr. skavtski tabor z načrtovanimi cilji, jasnimi metodami in izdelanim programom. Kadar bomo v nadaljevanju uporabljali samo neformalno učenje (in usposabljanje) bomo mislili oboje skupaj. »Vse vzpodbude v izobraževanju in usposabljanju poudarjajo naraščajočo vlogo vseživljenjskega učenja. Poudarjajo, da mora učenje vsebovati celoten spekter formalnega, neformalnega in priložnostnega učenja za izboljšanje osebnega razvoja, aktivnega državljanstva, socialne vključenosti in zaposljivosti« (Pathways, 2004, 3). Ta isti dokument, ki sicer govori o potrebi po vrednotenju in priznavanju učenja in usposabljanja v mladinskem delu– to pa v veliki meri sodi v področje neformalnega učenja – poda tudi dovolj moččan argument, ki nas prepriča o smiselnosti, da znotraj tega poglavja govorimo o neformalnem izobraževanju. Na vprašanje, zakaj si je potrebno prizadevati za vrednotenje in priznavanje neformalnega izobraževanja znotraj mladinskega dela odgovarja, da »glavna motivacija ni izboljšanje zaposljivosti mladih, ampak zagotoviti njihovo socialno vključenost, jih opogumiti za aktivno državljanstvo, solidarnost, osebni razvoj, samoizpolnitev, prostovoljne dejavnosti in samozavest« (Pathways, 2004, 1). To lahko analogno razširimo tudi na ostala področja neformalnega učenja. Vsi našteti doprinosi neformalnega izobraževanja so dober in ustrezen odgovor na nekatere zgoraj naštete probleme povezane z poklicnim izobraževanjem. Socialna vključenost, samozavest in samoizpolnitev so odliččni preventivni elementi proti osipu. Prav tako solidarnost in prostovoljne dejavnosti, ki so lahko usmerjene v pomoč med sošolci. Posebno pomemben element je skrit znotraj osebnega razvoja. Del osebnega razvoja je prav gotovo poklicni razvoj. ©irok spekter neformalnega izobraževanja, ki se ga lahko mlad človek udeleži mu ponuja veliko priložnosti za preizkušanje samega sebe, svojih sposobnosti in doživljanje občutkov ob različnih izkušnjah. To pa je pomemben element načrtovanja poklicne poti. Ob tem se namrečč jasni slika tega, kar bi z veseljem počel in v čem je res dober. Dodaten element pa je razvijanje ključnih kompetenc kot so sposobnost za timsko delo, komuniciranje, reševanje problemov, ki dodatno širijo možnosti posameznika za hitrejše prilagajanje na različna delo in njegovo večjo samozavest.

Kako lahko to področje neformalnega učenja razvijamo in približamo dijakom v poklicnih in strokovnih šolah. To je prav gotovo težja naloga kot za gimnazijce. V večini primerov so ti dijaki bolj stvarni in želijo videti kratkoročne koristi ali z drugimi besedami vrednost tega učenja. Po drugi strani pa morajo biti ustrezno in dovolj močno motivirani. Na nivoju Evropske unije poteka intenziven proces razvoja vrednotenja neformalnega in priložnostnega učenja. S tem izboljšamo primerljivost različčnih pristopov, nivojev in vsebin (Validation, 2003, 3) Primerljivost pa zelo hitro dvigne vrednost nekemu usposabljanju. Vrednotenje je usmerjeno v relacijo s formalnim izobraževanjem, trgom dela in prostovoljnimi ter prostočasnimi aktivnostmi (Validation, 2003, 6). Vprašanje, ki se postavlja in lahko dejansko pomeni ključno motivacijo je, kako bodo lahko skupna načela vrednotenja podpirala in razširjala kreditni sistem, razvit znotraj formalnega usposabljanja (Validation, 2003, 5). Pridobivanje toččk v neformalnem izobraževanju, ki bi potem pomenilo določene kredite v formalnem, bi bilo močna motivacija mladih. Motivacija po eni strani in orodje za dviganje osebne samozavesti je indeks Nefiks, ki so ga ob pomočči Urada RS za mladino razvili v Mladinskem cehu (Nefiks, 2004). Gre za knjižico v katero posameznik zbira zapise o vseh neformalnih izobraževanjih in usposabljanjih. Nefiks pokriva naslednja področja:

• Pridobivanje znanj z aktivnim državljanstvom in odgovornim delom na projektih
• Pridobivanje znanj z delom (delo preko študentskih servisov)
• Pridobivanje znanj v organiziranih oblikah izobraževane (tečaji in seminarji)
• Pridobivanje znanj na taborih in s prostovoljnim delom
• Pridobivanje izkušenj v tujini
• Ostali načini pridobivanje znanj

Po eni strani predstavlja sistematičen pregled nad opravljenimi neformalnimi izobraževanji, po drugi strani pa je močan motivacijski dejavnik, ki opozarja na izobraževanja in priteguje ljudi. Sistematičen način beležženja predstavlja le še korak do prirejenih procesov vrednotenja. Seveda pa gre tudi za privzgajanje navade, ki na daljši rok vodi v vseživljenjsko izobraževanje. To pa pomeni sprotno izobraževanje, ki je pomembno v samem procesu učenja, še bolj pa v procesu dela.

Naslednji pomemben element je doprinos k poklicni orientaciji. Najbolj neposredno se z njo srečamo v zaključnem letniku osnovne šole pri odločanju za srednjo ššolo. Običajno je odločitev zelo zamegljena. Zamegljena zaradi nepoznavanja sebe – nekaj možnosti za te dejavnosti smo spoznali v zgornjem odstavku – zaradi premalo ali pa zavajajočih informacij.

Dijakom je potrebno omogočiti čimveč priložnosti za spoznavanje sebe, pridobivanje potrebnih informacij in preizkušanje v različnih vlogah. In kot smo že rekli, za dijake je velikokrat pomembno, da dobijo te informacije v bolj neformalnem okolju. Resnici na ljubo pa moramo povedati, da na šolah za tovrstne dejavnosti tudi zmanjka časa ali pa so preslabo načrtovane in izvedene. Gre torej za razvijanje rednega svetovanja ter delavnic za izbiro študija ter predstavljanje poklicev. Posamezno se takšne že dejavnosti dogajajo, za sistematični pristop pa je potrebno vključiti širšo mrežo ljudi in ustanov. Drugi del pa je načrtovanje poklicnega cilja, ko smo enkrat osnovno pot že izbrali. »Brez poklicnega cilja in poklicnega uspeha« (Wolf, Frank, 1993, 7). Pri postavljanju poklicnega cilja gre za načrtno odkrivanje osebnih posebnosti in prednosti – kar je seveda veliko lažje ob pestrosti izkušenj – osebno raziskavo tržišča, ter izdelavo usmerjene strategije izobraževanja (Wolf, Frank, 1993, 11). To seveda vnaša občutek koristnosti in smiselnosti v šolanje in s tem večjo motivacijo za vztrajanje in uspešnost v programu.

Za konec pa poglejmo še predlog modela, ki bi s svojo komplementarnostjo neformalnega in neinstitucionalnega dopolnjeval formalni sistem poklicnega in strokovnega usposabljanja in ga krepil. Jasno je, da posamezna organizacija tega ne zmore. Gre za mrežo, ki vključuje mladinske organizacije, mladinske centre, nevladne organizacije, ki se ukvarjajo z neformalnim izobraževanjem in poklicnim usmerjanjem, podjetja, ter nekatere državne institucije. Mladinske in ostale nevladne organizacije v sodelovanju z vladnimi institucijami razvijajo ponudbo neformalnega izobraževanja ter orodja za njegovo promocijo in vrednotenje. Obenem pa razvijajo komplementarne sisteme poklicnega usmerjanja ki ga vzpostavijo na mladinskih centrih in mladinskih organizacijah. Tam se namreč mladi zbirajo in to okolje doživljajo kot domače. Za domačnost velikokrat že zadostuje, če pride na šolo nekdo izven. V mladinskih centrih mladinskih organizacijah se vzpostavijo tudi stalni svetovalni centri, kjer lahko posameznik dobi osebnega svetovalca. Posameznik se nanj obrača v stiski ali pa le ob običajnih vprašanjih, ki se mu postavljajo na poklicni poti. Vloga podjetij je pomembna z vidika predstavljanja tako povpraševanja po določenih kadrih kot tudi predstavljanja posameznih poklicev, ki najdejo delo pri njih in zahtev, ki jih imajo do bodočih zaposleni.

S celostnim pristopom, ki poveže formalni in neformalni sistem, ustvarimo močno preventivno mrežo, ki lahko na dolgi rok pripomore k uravnovešenju na trgu dela, rahlo izboljša poklicno in strokovno izobraževanje, predvsem pa vsem posameznikom vključenim v ta sistem močno olajša načrtovanje poklicne moti, olajša piskanje zaposlitve ter omogoča osebno poklicno napredovanje.

Vir: Zaposlitev