Pred leti je bila v Berlinu objavljena plošča s hieroglifi, ki datira izpred skoraj pet tisoč let, torej iz časov prve ureditve egiptovske države in ki se nam ob natančnejšem študiju razkrije kot nekakšen horoskop, saj vsebuje celo množico astroloških elementov. Ker se astrologija v tistem času ni ukvarjala z zadevami, ki se niso tikale državnih interesov oziroma najvišjih slojev, gre pri tem seveda za vladarja, in sicer za faraona Djeta, ki se je proslavil z vdori v Nubijo. Najbolj zanimivo pri vsem tem pa je, da ta pradavna plošča ne prikazuje le horoskopa samega, temveč gre za klasični primer sinastrije, saj obravnava tako vladarja kot njegovo izbranko! Nekomu je bilo dovolj pomembno, da je dva horoskopa vklesal v kamen! Kot kaže, je šlo v tem primeru za nasvet astrologov oziroma njihov blagoslov. Kot zanimivost povejmo, da je bila izbranka od faraona mlajša celih sedemindvajset let, astrološko pa sta si bila izrazito skladna: Sonci v Biku in Kozorogu, Luni v Dvojčkih in Strelcu, podznaka v Raku in Biku, Sonce in Luna v medsebojnem trigonu in tako naprej.
Seveda primer močno meji na neverjetno. Da bi se namreč že pred petdeset stoletji nekdo z astrologijo ukvarjal na način, s kakršnim bi se današnji astrologi želeli postaviti po robu modernim težavam in nesporazumom ter notranjim konfliktom sodobnega človeka – to že ni mogoče! Ko v časopisih lahko občasno preberemo, kako v daljni Indiji poročajo otroke v njihovi rani mladosti, se kot zavedni zahodnjaki in nasploh civilizirani ljudje močno zgražamo nad tem škodljivim in primitivnim početjem, češ kaj počno s svojimi otroci, ki se vrhu vsega niti ne zavedajo, v kaj jih silijo starši. Pa tudi če je kje pripisano, da se to dogaja po skrbnih pripravah in posvetovanjih, imamo to tradicijo še vedno za nekakšen zastareli običaj, ki bi ga kazalo podobno kot prevezovanje nožic na Kitajskem ali pa obrezovanje deklic izkoreniniti ali vsaj (stara navada Zahoda) omejiti na tiste kraje in pustiti času čas, češ “saj bodo enkrat že prišli k pameti, da se to ne dela”. Konec koncev se pri nas – v osveščenem svetu – poročamo iz ljubezni, ki je nekaj najvišjega, in jasno je, da boljše zasnove za trajno skupnost ni in ne more biti.
Jasno pa je tudi, da se v našem pametnem svetu soočamo s pojavom, da se razmeroma zelo kmalu razdre kar četrtina (nekateri trdijo, da celo tretjina!) na novo sklenjenih zakonov, sklenjenih več ali manj tudi iz ljubezni. Tudi tisti, ki ne verjamejo v vremenske pregovore, stare vraže in dimnikarje, morajo priznati, da ima še kako prav stara ženica, ko pravi: “Zakon je križ, z medom namazan, med poližeš in ostane samo križ.” Da bi lahko bil tolikšen razmah ločitev dober razlog za alarm, ni dvoma, in ni daleč do vprašanja, ali morda z našo civilizacijo ni nekaj narobe. Poroka “iz ljubezni”, poroka zaradi močne, a vendar prehodne fizične privlačnosti med dvema praviloma ne dovolj zrelima posameznikoma, poroka zaradi želje izboljšati svoj (finančni ali/in družbeni) status na račun drugega partnerja, poroka zaradi obsedenosti “biti poročen-a”, poroka zaradi bega pred okoljem, ki nas ogroža v mladosti – vsi ti razlogi nas neizogibno, kot neizprosno kažejo statistike, vodijo do spoznanja, da so takšne zveze dosti bolj plod premalo premišljene in trenutne izbire kot pa tiste dogovorjene poroke v Indiji. “Le kaj je videla na njem?” tako postane vprašanje, pri katerem se ne samo namuznemo, temveč tudi začudimo. Pri tem gre seveda za neko globljo in nam nedoumljivo “kemijo privlačnosti”, za katero pa bo sčasoma vedno bolj veljalo, da se samo z obilo sreče lahko izteče v dolgotrajnejši in skladni zvezi, kaj šele, da bi bila osnova in zagotovilo zanjo.
Astrologija se v svojem bistvu ukvarja s trenutki. Če za človeka trdimo, da je v največji meri determiniran (odrejen) s svojim rojstnim trenutkom, in za podjetje, da je odrejeno s trenutkom ustanovitve, potem lahko analogno velja, da je tudi zakon v dobri meri določen z astrološko sliko trenutka njegove sklenitve. Obstaja cela vrsta dokumentov in astroloških izračunov za sklenitve porok, tista egipčanska iz začetka teksta je seveda samo ena med njimi, saj izstopa kvečjemu po tem, da je pisana v hieroglifih in datira iz skoraj neverjetno oddaljenega časa. Dandanes se (v večjem delu sveta) takšni izračuni ne delajo več. Še več, astrolog Ronald Davison navaja primer astrologa, ki si je navkljub dobremu poznavanju zakonitosti astrologije za poroko izbral skrajno neprimeren datum (Mars in Saturn v konjunkciji ter blizu Neptuna, vse skupaj pa v močnem kvadratu z Uranom in v trigonu s slabo položeno Venero), prepričan, da je datum same poročne ceremonije nepomemben in kot tak nima vpliva na nadaljnji tok skupnega življenja. Dokumentirano je, da se ta zakon ni obdržal in ni samo razpadel, imel je celo zelo tragičen konec. Tudi drugi primeri so znani, ko so razpadli zakoni imeli precej neugodne konstelacije ob času poroke. (Raziskava, temelječa na kopici podatkov, bi dala skoraj gotovo zanimive rezultate. Če na primer vemo, da se Sonce približno med 14. in 16. uro poleti ter 13. in 15. uro pozimi nahaja v osmi hiši ter da to med drugim pomeni tudi krizo in različne skrajnosti, potem si lahko kar zamislimo, kakšen pečat dajejo zvezde vsem silnim zakonom, sklenjenim ob taki uri.)
Še pomembnejši pokazatelj za skladnost morebitne oziroma bodoče zveze je primerjava obeh horoskopov. V zadnjem času se pojavlja kar precej primerov, ko posamezniki za nasvet o tem, ali je izbrani partner primeren za skupno življenje, povprašajo astrologa. Vsaka kombinacija rojstnih horoskopov vsebuje namreč mnogo različnih odtenkov, recimo jim aspekti, in sicer vse od tistih, ki so izrazito skladni, in tistih, ki jih “obtožujemo”, da zaradi njih par sploh pride skupaj, pa do tistih, ki so razdiralni na prvi pogled, in tistih, ki delujejo počasneje in povzročajo, da se par razide tudi po dvajset letih skupnega življenja ali več. Govoriti velja torej o možnostih in potencialih take zveze, iz dobljenih informacij pa se nato posameznik laže odloči za pot, po kateri se bo odpravil.
Iz prakse je tako za nazorni pregled lahko izbrati primer, ko sta si Sonce in Mesec v skladnem aspektu, prav tako kombinacija ascendenta in Sonca ter Marsa in Venere, pri čemer gre neskladni aspekt med Merkurjem v eni rojstni karti in Soncem v drugi oceniti kot neskladno, vendar ne tudi težavno ali razdirajočo kombinacijo (prinaša recimo nepremišljene izjave ali pa hitre iskrice, ki nas popeljejo v kreg, ki pa navadno ne traja dolgo).
Če pa isto kombinacijo horoskopov pogledamo podrobneje, predvsem kot sobivanje dveh posameznikov, potem lahko v stiku obeh Sonc (Lev – Škorpijon), predvsem pa še nekaterih drugih elementov vidimo izraziti boj za oblast oziroma dominacijo v skupnosti, pri čemer On ne mara njene avtoritete in se bije proti Njej, zna pa se zgoditi, da bo prav On tisti, ki se bo moral na koncu umakniti (Mesec v Raku, “požlahtnjen” z določenimi kompleksi, ki jih “prinaša” Saturnov položaj v rojstnem horoskopu). Ena od nujnosti v taki zvezi je recimo dogovor o razmejitvah, kdo je kdo in kako naprej. Tu je treba omeniti še najbolj kritično točko tega odnosa, to pa je vlečenje na plano stalno istih težav, kar sicer res bolj počne On (Rakov vpliv), a tudi Škorpijon (Ona) nikoli ne pozabi!
Zveza bo, kot vse kaže, obstajala še naprej, saj je videti, da imata veliko skupnega, na primer podobne cilje, stremljenje za skupnimi cilji, skupne aktivnosti in ambicijo. Skupna izdelava hiše, nakup nepremičnin, doseganje statusa – vse to v taki zvezi ne bi smel biti problem. Družina in topel dom obema pomeni toliko, da sta za skupno stvar pripravljena vložiti najboljše iz svojih značajev.
Več o značajih in poroki preberite na Utrinek.si