Hipokrat in Galen, medicina in farmacija

Za razcvet, razvoj in določeno pot medicine in farmacije v zahodni civilizaciji pa sta »kriva« Hipokrat in Galen. Grka, ki pa ju sicer deli časovno obdobje sedem stoletij. Hipokrata iz Kosa (460 – 377 p.n.š.)  se smatra za očeta zahodne medicine. Živel je še v času Periklejevega obdobja, obdobja največjega razcveta starogrške kulture in umetnosti.
 

Telesne tekočine

Njegov nauk je temeljil na spoznanjih predhodnih generacij, pogosto tudi izumrlih civilizacij, ki so v središče svojega nauka postavili teorijo štirih telesnih sokov – sluzi, krvi, rumenem in črnem žolču. Ta teorija je zapuščina Empedokla, ki govori o štirih filozofskih elementih: vodi, zraku, zemlji in ognju, ter štirih načelih: mrzlo, toplo, suho in mokro. Kri je topla, sluz je hladna, rumeni žolč je suh, črn je moker. Teorija je prilagojena človeškemu karakterju, odtod nazivi sangvinik, kolerik, flegmatik in melanholik.

Ti telesni sokovi se pri zdravem človeku mešajo v popolni harmonizaciji. Hipokrat je bil mnenja, da se bolezen razvije v primeru ko pride do motnje ravnovesja omenjenih tekočin. Bolezen se kaže skozi visoko telesno temperaturo, znojenjem, mrzlico in suhostjo, simptomi pa so najbolj izraziti v kritičnih dneh. Hipokrat, ki so ga v času življenja imenovali »veliki«, je medicino izoliral od magije in praznoverja, ter jo usmeril proti empiriju, opažanju, izkušnjam in racionalnemu razmišljanju. Njegova teorija pravi, da je temelj zdravja uravnotežen in zdrav način življenja.

Pri zdravljenju je zajel celotnega človeka, jih zdravil z zdravilnimi rastlinami, dietami, kopelmi, oblogami in klistirji. Prvi je opisal anatomijo možganov, epilepsijo in psihične bolezni. Danes je poznan predvsem kot začetnik zdravniške etike. Zdravniki še dandanes zaprisežejo Hipokratovi zaprisegi.
 

Plima in oseka

Galen je prevzel Hipokratov nauk o štirih telesnih sokovih v kritičnih dneh bolezni in rehabilitaciji, ter njegove (napačne) teorije o pulzu in urinu. Rodil se je leta 130 v grškem mestu Pergam (danes mesto leži v Turčiji). Najprej je zdravil hude raztrganine gladiatorjem in kaže, da se je prav tu naučil ogromno o anatomiji človeškega telesa.

Radoveden mlad zdravnik je kmalu odpotoval v Rim, ki je tedaj veljal za glavno mesto sveta. Slaven je postal, ko je pozdravil prebavne težave cesarju Marku Avreliju in njegovemu sinu. Pogosto je potoval, Rim pa je zapustil tudi v času velike epidemija kuge. Niti malo etično, vendar mu to njegovi oboževalci vse do 18. st. niso zamerili. Galen je bil pronicljiv opazovalec in izvrsten klinik.

Nikoli ni opravljal avtopsije na ljudeh, temveč na živalih v glavnem prašičih in opicah (v 16. st. sta se prva kritika njegovega dela, Vesalius in Paracelsusu, zaradi tega ponorčevala iz  njegovega dela).

Najbolj dragocena so njegova opažanja povezave živcev in hrbtenjače, odkril je funkcioniranje arterij, poseben vpliv na prihodnost medicine pa je imela njegova razlaga, da se kri pretaka kot plima in oseka. Galenova teorija je v kasnejšem obdobju postal  dogma in preteklo je mnogo let dokler nista Vesalius in Paracelsus zavrgla njegovo teorijo o plimovanju, ter dokler ni William Harvey v 17. st. pravilno in natančno opisal krvni obtok.