Porodna zgodba: Maja Rozman

Vse se je začelo 3 dni pred predvidenim rokom. Z možem sva se zjutraj odpravila v porodnišnico Kranj, kjer sem imela CTG in amnioskopijo.

CTG ni pokazal nobenega dogajanja, zato me je moj ginekolog napotil domov, mož pa je ob tem komentiral: " Da te že popoldne ne bom nazaj pripeljal!" Tako sva se odpravila domov, mož v službo jaz pa na kavč, ker me je trebuh že kar močno oviral. Potem se je začelo, kot že prejšnje dni, neenakomerni popadki, nič pretresljivega. Od desetih zjutraj pa do dveh popoldne je bilo vse kot neko blago zvijanje v trebuhu. Ker že imam dve leti staro hčerkico, sta bila tisti dan pri meni na obisku moja starša, da sta mi pomagala in če bi se slučajno kaj začelo, da bi me oče lahko peljal v porodnišnico, kajti mož je bil v službi. Ob pol treh popoldne so bili popadki že enakomerni na dve minuti vendar tako rahli, da sem hotela s hčerko na sprehod, da mogoče malo pospešim zadevo. Oče me je končno prepričal, da pa bi me on vselej rajši peljal na pregled, da ne bo kaj narobe. No, pa sva ob treh lepo počasi štartala do Kranjske porodnišnice. Nekje na pol poti sem klicala moža, da grem preventivno na CTG in da bom po vsej verjetnosti šla domov, da imam občutek, da so spet lažni popadki. Ob pol štirih sva prispela v porodnišnico, izredno prijazna babica me je pregledala in potem….njene besede so me šokirale: "No pa pojdimo rodit!" Vsa v šoku kličem moža, naj pride, da me že pripravljajo za v porodno. Ob pol petih je bil mož pri meni, jaz pa na hodniku že predihavala kar močne popadke. Ob petih ko so bili popadki že na minuto in precej močni, so se odločili, da je čas za v porodno. Ginekolog mi je prebodel mehur ob 17:15, ob 17:46 pa je bila v mojem objemu moja pikica Lea, velika 53cm in težka 4160g. Porod je bil hiter in ne preveč boleč….po dnevu in pol pa sva zdravi kot ribici zapustili Kranjsko porodnišnico in se vrnili domov v objem hčerkice in novopečene sestrice Eme, ki naju je nestrpno čakala. Od poroda je sedaj minilo že skoraj 8 mesecev in neverjetno kako živ je še spomin.

Neverjetno ponosna in srečna sem, da sem lahko mamica dvema, zdravima punčkama, ki mi polepšata čisto vsak dan!

Upam, da bo zgodba pomagala kakšni bodoči mamici, ki jo je strah poroda. Kajti porod je neka tako čudovita stvar, ki smo jo deležne in na katero smo lahko ponosne, kajti imamo to čast, da spravimo na svet mali čudež, ki mu kasneje nadenemo nam najlepše ime! 🙂