Sprva so bili prepoznavni po hiperaktivnosti in legasteniji. Imeli so jih za bolnikesaj so njihovo hiperaktivnost zdravili z Ritalinom in drugimi zdravili, legastenike pa s posebnimi vajami pripraviti do govorne in pisne enosmernosti. S časoma ugotovili, da so otroci preprosto drugačni in ne moteni ali bolni.
Za indige njihovo čutenje, čustvovanje, razširjeno zaznavanje, zavedanje, in odzivanje tudi naporno in lahko nevarno. Zaradi ogromne količine podatkov, procesov in energije, se stežka zberejo, umirijo in prizemljijo. Nemalo kateri indigi še pri štiridesetih ne vedo kaj bi v življenju počeli. So izredno ranljivi zaradi njihove občutljivosti. Pogosto se izgubljajo v energiji, čustvih in mislih drugih ljudi, ne da bi se tega sploh zavedali. Ne znajo postaviti meje med seboj in drugimi, zato večino svojega časa preživijo v premišljevanju, čustvovanju in občutkih, ki sploh niso njihovi.
Na kratko NE. Da bi bil zanje primeren bi se moral korenito spremeniti. Otroke moramo naučiti misliti, ne pa jim povedati, kaj morajo misliti. Naša vloga ni v tem, da posredujemo znanje, ampak modrost. Modrost je uporabno znanje. Poučevanje naj bi bilo usmerjeno v razvijanje otrokovih talentov in sposobnosti in ne urjenju spomina. Primerna vzgoja otrok novega tisočletja naj bi bilo razvijanje kritičnega mišljenja, učenje tehnik reševanja problemov, spodbujanje iskrenosti do sebe in drugih ter ozaveščanje občutka odgovornosti. Vzgoja prihodnosti naj bi temeljila na brezpogojni ljubezni.
Indigi kljub svoji modrosti potrebujejo starše, njihovo čustveno in socialno podporo. Indigi se morajo naučiti realnosti, izbrati, vztrajati in dokončati, zato potrebujejo podporo in vztrajnost.
Tempo današnjega življenja je izjemno hiter, zato tudi od otroka zahtevamo preveč in prehitro. Ob obilici vseh informacij in zahtev otroci pogosto ostajajo doživljajsko prazni, osiromašeni in kasneje zdolgočaseni odrasli. Ne vzemimo jim tega da bi skozi obdobja odraščanja postajali odrasli.