Dodatki v živilih

Vsekakor podpiram vsa nutricistična združenja, organizacije in interesne skupnosti, ki nas pozivajo, ter osveščajo o zdravih živilih in zdravem načinu prehranjevanja. Vse lepo in prav, dokler odgovorni javnosti posredujejo prave in preverjene podatke, ko pa se boj za svoj edini prav sprevrže v neverodostojno poročanje, pa se mi zdi pošteno, da ste ljudje seznanjeni s pravimi podatki. Zmotila me je laž, mogoče tudi namerno zavajanje ali celo neznanje, v enem najbolj branih slovenskih tednikov o aspartamu in drugih prehranskih dodatkih. Aspartam je intervjuvanka povezala s Pentagonom in biološkim orožjem, ter ga najbrž zamenjala z antraksom (vranični prisad). Zagotovo ni nastal v Pentagonu, s svojo sestavo pa nikakor ne more biti učinkovito biološko orožje. Aspartam se je leta 1965 čisto po naključju rodil Jamesu M. Schlatterju iz laboratorija Searle&Company, medtem ko je razvijal zdravilo proti čiru na želodcu. Kljub temu, da ga uvrščamo med najbolj preverjene in raziskane dodatke v živilih, pa je njegova uporaba sporna. Povezuje se ga z mnogimi bolezenskimi stanji, vendar številne klinične raziskave tega do sedaj še niso potrdile. Še vedno ga zasledimo na seznamu ‘sumljivih’ dodatkov, ki se povezujejo z nastankom možganskih obolenj (Parkinson, Alzheimer, multiplo sklerozo, duševno zaostalost, tumorji, ADHD…)
 

Splošno

Že iz zgodovine poznamo nekaj zanimivih načinov in splošno znanih preparatov za ohranjanje obstojnosti živil. Zagotovo vsak pozna dim, s katerim se tudi v današnjih časih prekadi meso ali želatin, ki služijo kot sredstvo za zgoščevanje vloženih marmelad ali džemov. Ne smemo niti mimo soli, kisa, začimb in drugih povsem običajnih in vsakodnevno dostopnih snovi. Te snovi nimajo hranljivih vrednosti, brez njih pa bi bila hrana drugačnega okusa, barve, koncentracije, pa tudi trajnost živil bi se brez njih precej znižala.

Kljub različnim opozorilom pa je potrebno vedeti nekaj, živila brez dodatkov svoje svežine ne bi morala zadržati toliko časa, kar pa po drugi strani pomeni razvoj patogenih mikroorganizmov (npr. salmonele,…), ki lahko povzročijo celo smrt. Seveda pa tudi daleč od tega, da bi bili ti aditivi povsem nedolžni, saj je dokazano, da nekateri od njih pri občutljivem organizmu povzročijo alergijske reakcije. Številni dodatki se pripravljajo iz naravnih snovi oz. so pridobljeni z ekstrakcijo naravnih snovi. Drugi dodatki so spojine pridobljene s kemijsko sintezo. Vse snovi pa so uporabne in koristne, saj ohranjajo značilnosti posameznih živil. Živilom iz iste skupine omogočajo enak rok trajanja, enako kakovost, okus in vonj, najpogosteje pa sam zunanji videz živil, oz. izboljšuje organoleptične značilnosti živil.
 

Zgodovina

V Evropo so dimljenje in sol pripeljali Križarji, za njimi pa trgovci, ki so prepotovali srednji in daljni vzhod. V srednjem veku sta bila to edina mogoča aditiva. Ne samo, da sta sol in dim skozi daljše obdobje vzdrževala svojevrstne hranljive vrednosti živil, omogočala sta prikrivanje neugodnega vonja in okusa, ki se je v neadekvatnih pogojih vel iz mesa. Mogoče je pomembno povedati tudi to, da so določene začimbe, s svojim antibakterijskim in antiparazitskim delovanjem, ščitile občutljive organizme pred potencialnimi bakterijami.
 

Kje smo danes?

V današnjih dneh je znanih več kot 3.000 različnih aditivov. Zakonsko so umeščeni v svoje skupine, skupine pa so razdeljene glede sestave njihovih spojin ali struktur. Vsi dodatki morajo biti označeni na deklaraciji živila, oz. na etiketi živila. V nekaterih primerih se uporabljajo samo njihova generična imena.

Aditive se prehrani dodaja namerno in v zelo nizkih koncentracijah. Vsebnost aditivov je regulirana s posebnimi predpisi prehrambenih in zdravstvenih zakonov najvišjih svetovnih in državnih inštitucij, ki so odgovorne za njihovo splošno uporabo. Vsaka nova spojina mora skozi številne raziskave in teste, natančna in obsežna dokumentacija pa mora potrditi za človeški organizem neškodljive učinke. Šele ko raziskave v različnih državah dokažejo, da je spojina zdravju neškodljiva, se dovoli njena uporaba. Po uspešnem testiranju in dovoljenju za uporabo v živilski industriji, spojina dobi značilno številčno oznako, ki sledi veliki tiskani črki E. Na deklaraciji o živilu se spojine označujejo po veljavnem šifrantu.
 

Vse več predsodkov

Z vse večjo osveščenostjo ljudi se rojeva vse več predsodkov, ki so povezani s pojmom – aditiv. Večina predsodkov je plod domišljije, nerazumnih debat, neznanja in nezadovoljivega poznavanja omenjenih spojin. Strah pred ‘aditivofobijo’ tako stoji na zelo trhlih temeljih. Znanost in razvoj prinašata novosti, ki se v večini kažejo za uporabne in koristne. V obzir vzemite zgolj življenjsko dobo in kakovost življenja danes in recimo pred pol stoletja. Nepošteno bi bilo z glavo v pesku godrnjati, da je bilo včasih bolje. Dovolj zgovorno je že samo dejstvo, da ljudje živimo dlje, boljša je kakovost življenja, številne bolezni so danes ozdravljive, živila so zdravstveno manj oporečna, boljšega okusa, vonja in barve. Prednosti razvoja se morajo izkoristiti, saj se približujejo časi, ko hrane za vse Zemljane mogoče ne bo dovolj. Naj samo omenim podatek: leta 1950 je na svetu živelo 2,5 milijarde ljudi, leta 2011, torej lansko leto, pa se je rodil 7 milijardi zemljan.
 

Klasifikacija aditivov

Poglejmo osnovne skupine v katere so uvrščeni aditivi, spoznajmo njihove spojine, ki so v nizkih odmerkih potrebne, v večih pa zdravju predstavljajo določeno nevarnost. Razlika med zdravilom in strupom je zgolj v koncentraciji!

Preberite še:

Žensko zdravje in kava

Potenje in neprijeten vonj

Kako nad jutranjega mačka

Hrana kot zdravilo

Hipokrat in Galen

Glavobol

Atopijski dermatitis