Ženske z RA in SEL imajo manj otrok

Najpogostejši dejavniki so: večja stopnja neplodnosti pri ženskah z RA, več spontanih splavov pri ženskah s SEL, skrb za zdravje otroka, strah lastne prihodnosti in dedovanje bolezni.

Megan E. B. Clowse je s sodelavci iz Medicinskega centra v Nebraski izvedla raziskavo s ciljem določanja vpliva nižje plodnosti, spontanih splavov in lastne izbire žensk z RA in SEL, ter številom otrok. V longitudialni observacijski raziskavi je sodelovalo 1017 žensk, katerih podatke so pridobili v Nacionalni bazi podatkov za revmatske bolezni.

Na anketo o reproduktivnem zdravju je odgovorilo 578 žensk z RA in 114 s SEL. V skupino A so umestili ženske, ki so imele ob pojavi simptomov manj otrok od načrtovanih, v skupni B so bile ženske, ki so imele kljub diagnosticirani bolezni število otrok enako načrtovanim, v skupini C so bile ženske, ki po diagnosticirani bolezni niso imele več želje do otrok (teh je bilo kar 60%).

Raziskovalci so odkrili, da ima 55% žensk z RA in 64% žensk s SEL manj otrok, kot je sprva načrtovalo. Razlogi zakaj, pa se v obeh skupinah razlikujejo.

Neplodnost je veljala za glavni razlog, zakaj imajo ženske z RA manj otrok od načrtovanih, stopnja neplodnosti je bila za 42% višja, kot pri ženskah z RA, ki pa so imele načrtovano število otrok. Odstotek spontanih splavov je bil v obeh skupinah približno enak. Pri ženskah z v reproduktivnem obdobju diagnosticiranim RA, je bila stopnja neplodnosti višja kot pri ženskah, ki so jim bolezen diagnosticirali po porodu.

»Skoraj tretjino žensk z diagnosticiranim RA je postalo neplodnih preden so ustvarile svojo reproduktivno vlogo, zato zahtevamo raziskavo vpliva zdravil za lajšanje simptomov RA na plodnost.«

Stopnja spontanih splavov je bila trikrat višja pri ženskah s SEL, ki so imele manj otrok od načrtovanih. Število neplodnih žensk se zaradi SEL ni povečalo.

Avtorji navajajo: »V obeh skupinah (RA in SEL) so se pri večini žensk razvili simptomi bolezni še preden so si ustvarile ustrezno veliko družino. Prav zaradi diagnosticirane bolezni je bilo število otrok nižje od načrtovanih.«

Ženske z RA v skupini A, v 60% ni navedlo neplodnosti, pa čeprav so imele manj otrok kot ženske v skupini B. Rezultat ne pojasnjuje izgube nosečnosti. Ta skupina žensk je število nosečnosti omejila zaradi strahov povezanih z RA. Priporočila zdravnikov, naj se nosečnosti raje izognejo, niso vplivala na število spočetij.

Glavno skrb je ženskam z RA povzročala njihova samokritičnost o zmožnosti nege otroka, ali bo njena terapija škodila zdravju otroka in dedovanje bolezni.

Podobne skrbi so imele tudi ženske s SEL, ki so se bale morebitnih posledic bolezni za zdravje otroka. Število nosečnosti, se ob posredovanju mnenja zdravnikov, ni bistveno spremenilo.

Avtorji zaključujejo: »V obeh skupinah je vela zaskrbljenost glede sposobnosti vzgoje in nege otroka, negativnemu vplivu zdravil in morebitnemu dedovanju bolezni, kar je na koncu privedlo do nižjega števila nosečnosti in rojstev. Strah pred omejeno sposobnostjo skrbi za vzgojo otroka se lahko zmanjša z boljšo nego obolelih. Zaskrbljenost zaradi škodljivega vpliva zdravil se lahko zniža z boljšo edukacijo tako zdravnikov kot obolelih: obstajajo namreč zdravila, ki se jih lahko jemlje tudi med nosečnostjo, istočasno pa dobro kontrolirajo simptome bolezni in preprečujejo morebitne škodljive vplive za fetus. Prav tako se pretiran strah o dedovanju revmatskih obolenj kompenzira in zmanjša z ustrezno strokovno edukacijo.«