Ko skrb postane obsesija

Za poporodno obsesivno-kompulzivno motnjo je značilno, da se mamice zatekajo k ekstremnimi merami preprečevanja uresničitve njihovih sicer neutemeljenih strahov. Npr. dolgo umivajo svojega otroka, ker mislijo, da ga bodo zaščitile pred nevarnimi klicami, kar pa lahko privede do razvoja malih ulkusov na nežni otroški koži, ali ne želijo pestovati svojega otroka, ker se bojijo, da ga izpustijo.

Čeprav poporodna depresija uživa veliko več pozornosti je treba poudariti, da je lahko tudi poporodna obsesivno-kompulzivna motnja nevarna tako za mater kot otroka.

Povsem normalno je, da starši skrbijo in želijo zaščititi svojega otroka, vendar je pri materah s poporodno obsesivno-kompulzivno motnjo ta skrb pretirana. S svojo pozornostjo do otroka pretiravajo, postanejo preveč vznemirjene, otroka nadzorujejo s pomočjo določenih ukrepov in ritualov.

Ocenjuje se, da poporodna obsesivno-kompulzivna motnja prizadene med 2 – 9% mater, simptomi pa nihajo od blagih do hudih.

Kaj povzroča omenjeno motnjo še ni jasno, ve pa se, da so ženske s paničnim motnjami in obsesivno-kompulzivnimi motnjami bolj ogrožene.

Zgodi se, da zdravniki poporodno obsesivno-kompulzivno motnjo zamenjajo s poporodno psihozo, pri kateri ima mati blodnje (napačno prepričanje), zaradi česar obstaja veliko tveganje poškodbe otroka. Pri materah s poporodno obsesivno-kompulzivno motnjo je to tveganje majhno.

Zdravljenje je zapleteno, pomaga kognitivna vedenjska terapija.

Strokovnjaki poudarjajo, da mora zdravstveno osebje več pozornosti nameniti bolj učinkovitem odkrivanju žensk, ki trpijo za poporodno obsesivno-kompulzivno motnjo.