Vnetje jajčnikov – ooforitis

Okužba nastane v primeru, ko se bakterije iz materničnega vratu razširijo na maternico, jajcevode in jajčnike. Bakterije Neisseria gonorrhoeae (gonoreja) in Chlamydia trachomatis sta tipični povzročiteljici vnetja spodnje žličke, vnetje jajčnikov pa pogosteje povzročijo druge vrste bakterij. Če se stanje ne zdravi se lahko okoli jajcevodov in jajčnikov ustvari omejen gnojni nabirek, ki se imenuje tubo-ovarijski absces. Najpogosteje prizadene ženske mlajše od petindvajset let.

Simptomi

• Bolečine v trebuhu
• Bolečine v mali žlički
• Vaginalni izcedek
• Dispareunija – boleč spolni odnos
• Povišana telesna temperatura
• Mrzlica
• Slabost
• Bruhanje

Vzrok

Glavni povzročitelj vnetja jajčnikov so spolne bolezni, ki so najpogostejše pri mlajših spolno aktivnih ženskah, ki pogosteje menjajo spolne partnerje. Spolne bolezni se najpogosteje pojavijo brez vidnih ali z zelo šibkimi simptomi, zato se v zgodnji fazi okužbe tudi zelo težko odkrijejo.

Dejavniki tveganja:

• Nezaščiteni spolni odnosi
• Promiskuiteta
• Imunosupresija (motnja delovanja imunskega sistema)
• Biopsija endometrija (maternične sluznice)
• Intrauterin kontracepcijski vložek

Diagnoza

Pri pojavu nekaterih simptomov je poleg vnetja jajčnikov potrebno posumiti tudi na katero od navedenih bolezni:

• Tumor na jajčniku
• Vnetje slepega črevesa
• Nebakterijsko vnetje sečnega mehurja
• Diverticulitis
• Zunajmaternična nosečnost
• Vnetne bolezni prebavnega trakta – gastroenteritis
• Vnetje limfnih žlez na črevesju – mezenterijski limfadenitis

Diagnoza se postavi na temelju pogovora s pacientko, pregledom, laboratorijskim pregledom, histološkimi izvidi in z različnimi tehnikami skeniranja jajčnikov in trebušne votline.

Laboratorijsko je potrebno pregledati popolno krvno sliko, analizo urina (izključimo ali potrdimo vnetje sečnega mehurja), pregled nosečnosti (izključi se verjetnost zunajmaternične nosečnosti), bakterijski test na gonokok in klamidijo (izključimo ali potrdimo okužbo z omenjenima bakterijama). Z ultrazvočnim pregledom se potrdi ali ovrže sum tuboovarijskega abscesa. Ostale metode vključujejo diagnostično laparoskopijo, ki se izvede ob nejasni klinični sliki. Pri osebah iz visoko rizične seksualne skupine so potrebne dodatne serološke preiskave za hepatitis B, hepatitis C, sifilis in HIV.

Zdravljenje

Hospitalizacija ni potrebna v naslednjih primerih:

• Ob odsotnosti vaginalnih krvavitev
• Ob normalnem delovanju imunskega sistema
• Ne-nosečnosti
• Ob odsotnosti tuboovarijskega abscesa

Hospitalizacija je potrebna:

• Ob neuspešnem zdravljenju v domači oskrbi
• Nosečnosti
• Okuženosti z virusom HIV
• Prisotnosti tuboovarijskega abscesa
• Ob rezistenci na določena peroralna zdravila ali netolerance trebušne sluznice na peroralna zdravil

Medikamentna terapija ima namen zmanjšati kolonizacijo bakterij, preprečiti nastanek zapletov in izkoreniniti okužbo. Za zdravljenje se uporabijo antibiotiki. Zdravljenje mora zajeti vse morebitne povzročitelje bolezni. Proti gonokokni okužbi pomagajo cefalosporini (ceftriakson, cefuroksin in cefiksim), ter zdravila kot so ciprofloksacin in ofloksacin. Proti klamidijski okužbi so najbolj učinkoviti azitromicin, doksiciklin, ofloksacin in eritromicin. Mikoplazemska okužba se zdravi s tetraciklini. Anaerobne okužbe se zdravijo s klindamicinom, metrnidazolom, imipenemom in amoksicilno klavulansko kislino (Amoksiklav).

Operativno zdravljenje se izvede v primeru neodzivnosti organizma na druge oblike zdravljenja. Kirurški poseg vključuje laparoskopijo z drenažo abscesa, odstranitvijo jajčnika ali odstranitvijo maternice z obojestransko odstranitvijo jajčnikov. Na poseg vplivajo velikost abscesa, stopnja motnje imunskega sistema in ohranitve plodnosti.

Zapleti

• Razpok tuboovarijskega abscesa lahko ogrozi življenje zato je indikacija za kirurški poseg
• Neplodnost se pojavi pri 12 – 15% žensk
• Zunajmaternična nosečnost je po tej bolezni pogostejša

Napoved

V kolikor se tuboovarijski absces ne razvije, 90% žensk ozdravi s pomočjo antibiotične terapije.

Povečana pozornost in nega sta potrebni, če se vnetje jajčnikov razvije v:

• Nosečnosti – čeprav se to zgodi zelo redko je potreben takojšni obisk ginekologa
• Otroštvu – vnetje jajčnikov pri deklicah je zelo redko, če se pojav v obdobju zgodnje pubertete je potrebno razmisliti o verjetni spolni zlorabi
• Starejših letih – je vnetje jajčnikov pogosto povezano z malignimi spremembami kot sta rak na jajčnikih in maternični sluznici.

Preventiva

Poleg splošnega obveščanja in opozarjanja je pomembna zgodnja diagnoza in zdravljenje vnetij spodnjih spolovil. Ženske, ki so prebolele vnetje jajčnikov je potrebno ustrezno podučiti o smelosti uporabe kondomov. Prav tako se morajo za spolno prenosljive bolezni testirati tudi njihovi partnerji.