Virus Zahodnega Nila spada v skupino Flaviviridiae in se prenaša s pikom okuženega komarja. Pogosto simptomov ni, v nekaterih primerih pa se lahko pojavijo težki simptomi: encefalitis (vnetje možganov) ali meningitis (vnetje možganske ovojnice in hrbtenjače).
Bolezen, ki jo povzroča virus Zahodnega Nila se imenuje encefalitis zahodnega Nila (West Nile Encephalitis – WNE). Virus Zahodnega Nila je endemičen v Aziji, Afriki, Bližnjem Vzhodu in nekaterih področjih ZDA. Virus so leta 1937 odkrili v Ugandi.
Virus Zahodnega Nila se prenaša s komarjevim pikom. Določene vrste komarjev se z virusom okužijo med pitjem krvi ptic ali okuženih sesalcev. Virus Zahodnega Nila je do sedaj izoliran pri 111 vrstah ptic in nekaj sesalcih.
Do okužb, sicer redko, prihaja tudi s transfuzijo krvi, transplantacijo organov, ter prenosom z matere na otroka (nosečnost, porod in dojenje).
Virus Zahodnega Nila se ne prenaša iz človeka na človeka, niti se na človeka, brez komarjevega pika, ne prenaša iz ptic. Virus prenaša 43 vrst komarjev, najpogosteje vrsta Culex (tudi Aedes aegypti, Aedes albopistus, Anophelesa in drugi).
Večina okužb se zgodi v vročih poletnih mesecih.
Pri 80% ljudi se simptomi ne razvijejo, kar pogosteje velja za ljudi, ki živijo na področjih, kjer so okužbe z virusom Zahodnega Nila zelo pogoste. Lahko pa se pojavijo blagi simptomi kot je npr. rahlo povišana telesna temperatura, slabost, bolečine v mišicah, povečane limfne žleze in osip.
Večina obolelih hitro okreva, pri nekaterih, še posebej starejših ljudeh pa lahko bolezen napreduje in povzroči encefalitis in meningitis.
Prvi simptomi se pojavijo v obdobju med tretjim in štirinajstim dnem po piku komarja. Simptomi ponavadi trajajo od tri do šest dni. V primeri napredovanja bolezni (encefalitis in meningitis) pa lahko simptomi trajajo tudi več mesecev.
Ljudje, pri katerih se pojavljajo hujši simptomi kot je npr. sprememba mentalnega zdravja, povišana telesna temperatura, trd vrat, tremor, šibko mišičevje, konvulzija, občutljivost na svetlobo, morajo takoj poiskati zdravniško pomoč. V težjih primerih lahko pride do paralize in kome.
Diagnoza okužbe z virusom zahodnega Nila se postavi na osnovi epidemioloških podatkov, klinične slike in rezultatov laboratorijskih testiranj (DNK test – polimerazna verižna reakcija (PCR) ali kulturo likvorja).
Za zdravljenje okužb povzročene z virusom Zahodnega Nila specifičnega zdravljenja ni.
Blažji simptomi ne zahtevajo zdravljenja, oz. se uporabijo zgolj antipiretiki za zniževanje telesne temperature in bolečin. V nosečnosti se je potrebno izogibati jemanju aspirina ali druge oblike acetilsalicilne kisline, ki pri otrocih povzročajo Reyev sindrom.
V težkih primerih se indicira podporna (suportivna) terapija, ki vključuje hospitalizacijo.