Previjanje ali misija nemogoče?

Oh kje so te časi, ko si mirno ležal in sem te z lahkoto previla. Danes si že pravi mali fantič, z nami si že več kot pol leta in jaz se sprašujem kam čas beži. Ko si prišel na ta svet sem se učila umetnosti previjanja in slab mesec je trajalo, da previjanje ni bilo več mučno in nisi ves čas zraven jokal.

Zdaj, ko si že tako velik fant pa je previjanje postalo prava mala misija nemogoče. Vsakič ko te odložim, da ti zamenjam pleničko bi ti počel 100 drugih stvari. Najprej bi se rad v trenutku obrnil na trebuh, pretaknil vse pleničke, prevrnil koš za smeti in seveda vsako stvar nesel v usta.

Tudi močan si že in s mi upiraš z vsemi štirimi. Ko ti poskušam natakniti nogavice brcaš in se smejiš ko vidiš kako mi nagajaš. Oblačenje je tudi druga pesem. Glavo še spravimo skozi ovratnik a se zatakne že pri rokicah. Ti bi se igral in mahaš z rokami da bi pritegnil mojo pozornost.

Me prav zanima kaj nas še čaka na tej poti, saj boš vedno večji in boš vedno bolj izražal svojo voljo. Ko se boš začel plaziti boš vsepovsod in ti bo še manj všeč ležanje na hrbtu. Kaj šele ko boš shodil.

Ampak se vseeno veselim te poti in uživam dan za dnem. Saj gre čisto prehitro in kot bi mignil me ne boš več toliko potreboval. Zato ti zdaj namenim vsak trenutek ki ti ga lahko.