Ob prepiru, ob tem, da bi bilo po njegovo, je stegnil svojo roko, vi pa ste v trenutku bili osramočeni in ponižani ter brez ideje, kako sploh reagirati? Tega zagotovo niste pričakovali, prav tako pa udarca niste mogli preprečiti. In kaj storiti, ko vas otrok udari?
Pomembno je, da ne izgubite nadzora nad situacijo in nad svojimi čustvi. Ne podivjajte. Odziv na takšno dejanje je pomemben, saj je od nejga odvisno otrokovo nadaljnjo vedenje.
Naj vas ne skrbi, da je z vašim otrokom kaj narobe. Otrok je v fazi razvoja in se ne zna primerno odzvati na situacijo. Ve, da udarci niso sprejemljivi in to ga morate tudi naučiti, a ko se prične zares jeziti, se sooča s čustvi, ki jih ne pozna. Ko otrok doživlja stres in frustracijo, ne ve, kaj je sprejemljivo in kaj ne. Ker je premajhen da ima nadzor nad čustvi in nemirom, ki ga čuti, postane še bolj jezen. Razumeti morate, da otroci jezo doživljajo drugače kot odrasli. Ko se v njih pojavi tako močno čustvo, mu preplavi telo, zanj je pa to nekaj novega – ne ve, kdaj bo minilo, ne ve, če sploh bo minilo.
Zato se morate na udarce pravilno odzvati, pa naj gre za odrivanje, klofute, brce v nogo. Vaša reakcija bo temeljna za njegovo soočanje s čustvi v odraslem življenju. Zato morate to storiti mirno in obvladati situacijo. Verjemite, da je sočutje najboljši možen način. Tako bo sočuten postal tudi vaš otrok. Spoznal bo, kaj je sprejemljivo, kaj boli (tako fizično kot psihično).
Tako mu boste postavili mejo in pokazali, da je takšno vedenje nesprejemljivo. Če ga udarite nazaj in nanj kričite, bo otrok v še večji čustveni stiski in pod še večjim stresom. Zato lahko začne še bolj kričati in tepsti. Naučite ga, da se jezo da obvladati. Nato mu preusmerite pozornost.
Otroka pa ne pozabite pohvaliti, ko je nežen in prijazen. Povejte mu in izpostavite konkretne situacije, ko ste zaradi njegove prijaznosti bili nanj ponosni. Tako bo vedel, da je takšno vedenje ne le sprejemljivo, ampak tudi zaželjeno in nagrajeno.