»Čeprav nove smernice temeljijo na dokazih, raziskava kaže, da v klinični praksi niso sprejete,« pravi dr. Emmy van den Boogard iz Academic Medical Centra v Amsterdamu. Rezultate raziskave je objavil spletni portal Human Reproduction.
Z drugimi besedami, objava novih smernic obdelave habitualnih splavov samo po sebi ni dovolj, ter je potreben še dodaten napor, da bodo sprejete v splošni klinični praksi. Raziskava iz leta 2007 je pokazala, da nizozemski zdravniki nove smernice upoštevajo zelo slabo.
Od takrat so smernice revidirali, dodatni napotki pri izvajanju kariotipizacije pa veljajo samo za pare, pri katerih obstaja višje tveganje genetskih abnormalnosti, ter pregled na dedno trombofilijo pri ženskah s povečanim tveganjem, torej žensk z osebno ali dedno anamnezo tromboze v prvem kolenu in dedno trombofilijo.
Dr. Emmy van den Boogard je na podlagi podatkov 530 pacientk, ki so bile zdravljene v nizozemskih bolnišnicah, preverjala kako so se nove smernice dejansko implantirale v klinično prakso.
Testiranje na homocistein in antifosfolipidna protitelesa se priporoča vsem pacientkam z verižnimi spontanimi splavi, vendar se ti testi izvajajo zgolj pri 39% oz. 47% ženskah. Na pregled za dedno trombofilijo se napoti 54% žensk, pri polovici njih priporočajo kariotipizacijo, neodvisno od njihovega tveganja za dedno trombofilijo ali kromosomsko abnormalnost.
Upoštevanje protokolov se med ustanovami močno razlikuje. Od devetih od triindvajsetih pokazateljev kakovosti, je ustrezno oskrbo imelo manj kot polovica žensk. Zdravniki se redkeje držijo pravil pri starejših ženskah in pri ženskah z nižjim številom predhodnih splavov.
»Upoštevanje pravil bi privedlo do znatno nižjih stroškov zdravljenja ponavljajočih spontanih splavov, še posebej ob dejstvu, da sta kariotipizacija in pregled za trombofilijo, najdražji raziskavi. Pogosto se ponudijo tudi parom, ki nimajo indikacije. V nekaterih bolnišnicah smernice popolnoma upoštevajo, zato zaključujem, da se jih da upoštevati. Še posebej velja za diagnostično obdelavo in specifično zdravljenje mlajših pacientk z neuspešnimi nosečnostmi,« je dejala dr. Bettina Toth iz University Women’s Hospital v Heidelbergu.
Dr. Toth je specialistka ginekološke endokrinologije in reprodukcijske medicine, ter vodi skupino, ki revidira nemške smernice v katere so vključeni tudi psihoterapevti in specialisti humane genetike.
»Diagnostični in terapijski postopki so dobro argumentirani in menim, da imamo dobre možnosti uspeti pri ginekologih,« je zaključila.