Kolcanje je motnja dihalne aktivnosti. Mišice, ki pomagajo pri dihanju se nahajajo med rebri in diafragmo – opno, ki deli trebušno in prsno votlino.
Kolcanje najlažje sprožimo s hitrim goltanjem hrana ali pijače. Želodec, ki se nahaja pod diafragmo, postane napihnjen in razdražljiv. Napihnjen želodec povzroči kontrakcijo diafragme, ki vpliva na naravni potek dihanja in povzroča kolcanje.
Včasih se kolcanje pojavi kot motnja prenosa podatkov med možgani in omenjenimi mišicami. Omenjena interakcija lahko povzroči čustvene reakcije ali visoko telesno temperaturo. Prav zaradi te interakcije živčevja, pa lahko nenaden šok kolcanje prekine.
Kolcanje pa je lahko simptom težav z zdravjem možganov, hrbtenjače ali organskih struktur okoli diafragme.
Kolcanje znano tudi kot SDF (sinhrono krčenje trebušne prepone) je nenadna kontrakcija trebušne prepone, ki se pojavi ob istem času kot krčenje žrela. Obstrukcija dihalnih poti, ki povzroči odprtost glasilk, pa sproži značilen zvok.
Strokovnjaki si glede etiologije kolcanja še vedno niso enotni. Večina meni, da ga sprožijo zgolj manjše trebušne epizode. Spet drugi pravijo, da kolcanje sprožijo tako fizični kot psihološki dejavniki, kakorkoli že nihče natančno ne ve.
V večini primerov kolcanje spontano izgine že v nekaj minutah.
Kolcanje se lahko pojavi posamično ali v napadih, navadno ritmično, interval med posameznim dogodkom je relativno konstanten. Pri večini velja za manjšo neprijetnost. Terminsko daljše kolcanje pa lahko izzove resne zdravstvene težave, zato ga je potrebno zdraviti. Daljše kolcanje pogosteje prizadene moške. Če kolcanje vztraja več kot mesec dni, se ga umesti v kategorijo – neozdravljivo.
Strokovnjaki še ne poznajo natančnega mehanizma, ki povzroča kolcanje. Nekatere raziskave so potrdile nekatere prediktorje, ki so lahko odgovorni za nastanek kolcanja:
Tudi nekatera zdravstvena stanja so povezana z višjo incidenco nastanka kolcanja:
Velikokrat se kolcanje pojavi nepričakovano, zato zdravnik in pacient težko poiščeta pravi vzrok.
Daljše kolcanje lahko povzroči naslednje zaplete:
Če kolcanje traja manj kot 48 ur ponavadi ne zahteva strokovne pozornosti. V kolikor kolcanje traja dlje, pa je potrebno poiskati zdravniško pomoč.
Zdravnik bo opravil splošni fizični in nevrološki pregled:
V kolikor splošni zdravnik sumi na primarno obolenje, določi naslednje diagnostične teste:
V veliki večini primerov kolcanje spontano izgine in ne zahteva zdravljenja. V kolikor pa bi se nadležnosti radi čim prej znebili pa poskusite z eno izmed hitrih metod:
Kronično kolcanje, ali kolcanje, ki traja daljše časovno obdobje pa se lahko zdravi z nekaterimi farmakološkimi pripravki. V nekaterih primerih morajo zdravila predpisati celo specialisti.
Za daljše kolcanje, ki vpliva na pacientovo dnevno funkcioniranje in kakovost življenja, zdravniki predpišejo naslednja zdravila:
Zdravniki ponavadi predpišejo dvotedensko terapijo z nižjimi odmerki zdravil. Odmerek se lahko povečuje vse dokler kolcanje ne izgine. Dolžina terapije je odvisna od resnosti kolcanja, pacientovega splošnega zdravja in starosti.
Nekatere vzroke kolcanja lahko preprečimo: