Ponarejena zdravila

Po WHO definiciji je ponarejeno zdravilo namerno in zavajajoče označeno glede istovetnosti in/ali izvora. Ponarejanje se lahko nanaša na originatorska in generična zdravila. Vključujejo lahko izdelke s pravimi sestavinami, brez aktivnih učinkovin, s premajhno količino učinkovin, s ponarejeno ovojnino…
V pravnem smislu je ponarejeno zdravilo izdelal nekdo drug in ne izvorni proizvajalec, tako da je brez pravic kopiral ali posnemal izdelek z namenom prevare ali goljufije, da nato trži kopirano zdravilo namesto originalnega zdravila.

Problematika ponarejenih zdravil obstaja v državah v razvoju in tudi v razvitih državah, vendar je znano, da je več ponarejanja v revnih državah.  Največ jih odkrijejo v Rusiji, na Kitajskem, v Koreji, pa tudi v ZDA in Nemčiji. Resnični obseg problematike ni poznan, ker je ponarejanje po naravi nevidna dejavnost in jo je težko zaznati in proučevati. Prav tako še ni bila izpeljana globalna študija o razsežnosti ponarejenih zdravil. K temu zagotovo prispeva tudi dejstvo, da ne obstaja skupna definicija, saj se definicije ponarejenih zdravil med posameznimi državami razlikujejo. Ugotavlja pa se, da mnoga farmacevtska podjetja in vlade posameznih držav nerade objavljajo podatke o problemih z zdravili zdravstvenim delavcem in javnosti, očitno zaradi prepričanja, da bi taka objava škodila prodaji njihovih blagovnih znamk v hudi konkurenci.

Ponarejena zdravila lahko škodijo bolniku na individulanem in socialnem nivoju. Npr. uporaba spremenjenih učinkovin ali izostanek zdravljenja lahko škodi posamezniku. Posledice so lahko nepričakovani neželeni učinki, toksičnost, anafilaksija, neučinkovitost zdravila in cepiv…To hkrati lahko tudi predstavlja tveganje za javno zdravje, npr zaradi povečanja prenosa bolezni ali zaradi razvoja odpornosti na antibiotike, viruse… ob uporabi neučinkovitih antibiotikov ali cepiv.

Ponarejena zdravila prizadenejo tudi proizvajalce, saj poleg izgube prihodkov in zaupanja v njihova zdravila povzročajo zamudne in drage množične odpoklice ter zahtevajo uporabo dragih varovalnih tehnologij, da bi tako bolnikom zagotovili varna zdravila.

Kje naj se torej bolnik preskrbi z zdravili?

Lekarne so še vedno nedvomno vir preskrbe z zdravili, ki s svojim pristopom od zdravila k bolniku ponujajo čedalje več sodobnih informacij in preskrbo z zdravili, ki je nadzirana, varna in uporabniku prijazna. Natančen vpogled in s tem nadzor nad vsemi pomembnimi faktorji ob izdaji zdravila omogoča le osebna komunikacija med farmacevtom in bolnikom, pa tudi med farmacevtom in zdravnikom. Možnost individualnega vpliva na obnašanje bolnika ter vstopanja v reševanje njegovih težav, ki jih farmacevt prepozna tudi skozi njegovo neverbalno komunikacijo, je ena izmed največjih prednosti klasične zunanje lekarne. Tudi pri izdaji zdravil brez recepta ima svetovanje o njihovi uporabi in možnost neposrednega pridobivanja dodatnih informacij ter odgovorov na vprašanja, ki se bolniku trenutno porajajo v zvezi z boleznijo in uporabo določenega zdravila velik pomen za varnost in učinkovitost terapije.