Številni zdravniki so se, zaradi tveganja erozij, bolečin in bolečinami med spolnimi odnosi in posledično sodnih sporov, pričel izogibati uporabi sintetičnih mrežic, pravi dr. Farro, profesor ginekologije in porodništva na Lyndon Baines Johnson Hospital iz Houstona.
Nekateri proizvajalci so za proizvajanje izdelkov za reoperacijo prolapsa organov male žličke, pričeli izogibati sintetičnim in začeli izdelovati biološke mrežice. Kljub vsemu pa je prihodnost operacij z mrežicami negotova. FDA v svojih poročilih in obvestilih, biološko in sintetično mrežico, postavlja v isto skupino.
Enaka klasifikacija sintetičnih in bioloških materialov lahko upočasni razvoj randomiziranih kontrolnih raziskav. Izenačitev bioloških in sintetičnih materialov v kirurgiji prolapsa organov male žličke je podobno, kot da bi primerjali jabolka in hruške.
Sintetični materiali so trajni, večina bioloških pa v telesu ostane do šest mesecev.
Kar se tiče negativnih stranskih učinkov so biološki materiali v veliki prednosti. Ne povzročajo erozij in bolečin, bolečih spolnih odnosov in postoperativnih okužb. Služijo kot podpora oslabljenim kolagenskim vlaknom pri podpori prolapsa organov male žličke. Naravno tkivo pacientk je oslabljeno, če ga ne okrepimo, dobrih rezultatov ne moremo pričakovati.
Podatki nerandomiziranih raziskav to hipotezo potrjujejo. Operacije brez uporabe podpore ne dajejo dobrih rezultatov, okoli 60% pacientk ima po klasični operaciji zadovoljive rezultate. Nerandomizirane raziskave so sedaj pokazale, da je uspeh z biološkimi mrežicami višji od 80%, ter v primerjavi s sintetičnimi ne povzroča negativnih stranskih učinkov.
Nedavna raziskava članov Ameriškega urološkega združenja je pokazala, da se je uporaba sintetičnih mrežic pri transvaginalni operaciji prolapsa organov male žličke, po opozorilu FDA leta 2011, drastično znižala, pri uporabi bioloških materialov pa sprememb ni bilo. Sintetični materiali se morajo uporabljati zelo pazljivo, s posebno pozornostjo na izbiro pacientk in operativne tehnike, ki zmanjša verjetnost nastanka erozij, bolečin in pooperatvnih infekcij. Biološki materiali so kar se infekcij tiče varnejši, vključno z diagnostiko vaginalne mikroflore pred samo operacijo in zdravljenja v kolikor je potrebno, ki je pomembno pred vsako operacijo.
Izbira brez mrežice, s sintetično ali biološko mrežico zahteva pogovor in svetovanje pacientki. Pogovor naj poteka skozi več pregledov, kjer se pacientko seznani z vsemi dejavniki, v tem času pa se lahko pripravi na vprašanja, ter se odloči o vrsti samega posega. Potrebno jih je seznaniti z rezultati takšnih operacij in pričakovanji po operaciji.
FDA nasveti iz leta 2011 opozarjajo, da je najboljši način postavljanja mrežice v prednjo steno, ter da tradicionalni načini postavljanja apikalno ali v zadnjo steno, v primerjavi s klasičnim načinom brez aplikacije mrežice, ne doprinesejo k boljšim rezultatom. Rektokele ne izključujejo uporabe mrežice.
Pri manjših rektokelah se uporaba mrežic ne svetuje: svetuje se samo pri sekundarni operaciji pri kateri ni prišlo do izboljšanja. Sintetične mrežice se svetujejo pacientkam pri katerih klasični posegi niso dali potrebnih rezultatov in pri pacientkah, ki nimajo spolnih odnosov.
S sintetičnimi mrežicami se zmanjša elastičnost vaginalne stene, kar privede do bolečih spolnih odnosov. Pri izbiri sintetičnega materiala, mora biti mrežica čim tanjša. Nikoli se ne sme naenkrat uporabiti za prednji in zadnji del, saj tveganje za kontrakcijo mrežice, rigidnosti in zožanja vagine preveliko. Sintetične mrežice so pogosto prekrite z biofilmom, ki ga izločajo bakterije in glivice, ter sintetični material kolonizirajo.
Na ta način nastanejo akutne in kronične infekcije, v kolikor se film pretrga lahko nastanejo tudi metastatske infekcije, ki prizadenejo drugo področje telesa. Dokazano je npr. da imajo pacientke s kronično bakterijsko vaginozo (Gardnerella vaginalis)biofilm, ki belim krvničkam in antibiotikom preprečuje prodor do bakterij.
Dosedanje raziskave gredo v smeri iskanja sredstev, ki bi uničila biofilm, tako da bi antibiotiki lahko prodrli do bakterij. V tem trenutku še ne poznamo mehanizma nastajanja in preventive biofilma. Biofilm lahko nastane tako na biološkem kot sintetičnem materialu, vendar je precej pogostejši na sintetičnem. Za vsak slučaj, mora vsaka pacientka, ki se odloči za reparativno operacijo prolapsa organov male žličke, opraviti oceno verjetnosti razvoja infekcij. Pomemben je histološki pregled vaginalne mikroflore, ter predoperativno zdravjenje v primeru bakterijske vaginoze in aerobnega vaginitisa.
Incidenca infekcij pri operacijah prolapsa organov male žličke še ni objavljena (pri histerektomiji znaša od 5 – 9%). Pomembno je, da se simptome infekcij odkrije takoj po operaciji. Konkretnih simptomov sicer ni, se pa lahko pojavi povišana telesna temperatura, povišan srčni utrip (nad 100/min)in seveda višja vsebnost levkocitov v krvnem obtoku. Pomembno je izključiti infekcije respiratornega trakta, infekcije sečil in male žličke. V kolikor obstaja sum, je potrebno z diagnostiko nadaljevati (UZV ali CT) in uvesti antibiotično terapijo.
Rekonstrukcije prolapsa male žličke so za biološke materiale postale zanimive po raziskavah na živalih in kliničnih raziskavah na drugih področjih kot je npr. operacija kile, kjer je dokazana visoka stopnja neovaskularizacije in reepitelizacije implantiranega področja. Če se vgradi v bližini vezivnega tkiva, se ustvari novo vezivno tkivo. Če se vgradi v kožo, se koža obnovi. Po 3 – 6 mesecih se material absorbira.
Zapleti, so v primerjavi z uporabo sintetičnih materialov, precej manjši. Biološki materiali so bolj porozni in ne ovirajo belih krvničk in makrofagov. Večina ima aktivno antimikrobno komponento. So bolj elastični, ter tkivo stimulirajo na regeneracijo mesta implantacije.
http://youtu.be/P93M1BbcrQU