Tako pravi zaključek Cochrane meta – analize, ki vključuje devet predhodnih raziskav. Njihovi avtorji še vedno priporočajo nadaljnje raziskave, ki bi natančneje določile najboljši protokol.
Raziskovalci so primerjali klinične raziskave, v katerih so za sprožanje poroda uporabili visoke in nizke odmerke oksitocina. V raziskavah je skupaj sodelovalo 2.391 porodnic in njihovih otrok.
Odkrili so, da večji odmerki (100mU oksitocina v prvih štiridesetih minutah do povečanja odmerka na najmanj 600mU v prvih dveh urah) ne skrajša dolžine poroda, ter ne izboljšuje verjetnosti poroda v 24 urah, v primerjavi z nižjimi odmerki oksitocina. Nizki odmerki so definirani: 40mU v prvih štiridesetih minutah, ter povečanjem odmerka nižjega od 600mU v prvih dveh urah.
Prav tako se razlika med odmerkom ni odražala v razlikah morbidnosti in umrljivosti, ne matere kot ne otroka.
Visoki odmerki oksitocina so bili povezani z višjo stopnjo hiperstimulacije maternice, učinki niso bili jasni, sporočajo avtorji.
Raziskovalci opozarjajo na površnost nekaterih raziskav. Graja gre predvsem v smer slabe in pristranske izvedbe. Ko so avtorji omenjene raziskave odstranili iz analize, so odkrili, da je bil sam porod pri protokolu visokega odmerka oksitocina, veliko krajši.
Glede na rezultate analize se bo razprava o optimalnem odmerku, ki vpliva na izid poroda, ter zdravje matere in otroka, še nadaljevala, zaključujejo avtorji. Potrebno bo več kakovostnejših kliničnih raziskav, ki bodo potrdile odgovarjajoč odmerek in način prejetja zdravila – kontinuirano infuzijo ali pulzirajočim sproščanjem oksitocina.