Saturday, November 23, 2024

Dr. Ljubica Marjanovič Umek, razvojna psihologinja, opozarja, da si večina ljudi napačno razlaga, da se opismenjevanje otrok začne šele z vstopom v šolo. Kot pravi, je opismenjevanje proces, ki se ne začne šele pri šestem ali sedmem letu, temveč traja tako rekoč od rojstva. Šest oziroma sedem let je umetna meja, ki smo jo postavili sami; takrat se je večina otrok sposobnih naučiti vse simbole naše abecede, črke torej, s pomočjo katerih lahko začnejo pisati in brati. A če hočemo, da bo učenje steklo gladko, morajo biti za to pripravljeni temelji, ki jih vse predšolsko obdobje gradijo tako starši kot vzgojitelji(ce) v vrtcu.


Grafomotorika in govor

Po besedah sogovornice izkušnje v predšolski dobi pomembno prispevajo k učenju črk. Otrok lahko pridobiva izkušnje le, če iz okolja nenehno dobiva ustrezne dražljaje. Zato je izjemno pomembno, da otroka spodbujamo tako rekoč od rojstva. Sprva s pogovorom (četudi se nam morda zdi nesmiselno pogovarjati z dojenčkom), kmalu pa tudi s prebiranjem slikanic in knjigic. Prav redno branje z otrokom je eden od temeljev uspešnega opismenjevanja. Pomembno je tudi, da otrok veliko riše in uri grafomotorične spretnosti, saj se bo tako laže naučil pravilno zapisati črke in številke.

Če ni motivacije

Kot smo zapisali, so otroci ob vstopu v šolo dovolj zreli, da se lahko z večjo ali manjšo lahkoto naučijo pisati in brati. Tudi izkušnje učiteljic, ki poučujejo v prvem razredu, kažejo, da otroci, ki na prvi šolski dan še niso znali pisati in brati, kmalu dohitijo in pogosto celo prehitijo vrstnike, ki so ob vstopu v šolo ti spretnosti že obvladali. Kljub temu si mnogi starši zelo prizadevajo, da bi se njihov otrok naučil pisati že v predšolski dobi. Prav. Toda kaj, če otrok za takšno ciljano učenje ne kaže zanimanja? Dr. Marjanovič Umek poudarja, da v takšnem primeru starši nikakor ne bi smeli otroka siliti, ker bi s tem lahko povzročili nepopravljivo škodo in v njem vzbudili odpor do učenja nasploh. In obratno, če otrok želi pisati, starši pa menijo, da bo za “pravo” učenje čas pozneje, v šoli? Naj otroku “prepovejo” črke in besede? “Nikakor,” je prepričana dr. Ljubica Marjanovič Umek. “Otrok se začne učiti brati in pisati spontano. Če to spontanost zatremo, v otroku obenem zatremo vso motivacijo in hkrati vanj položimo napačno prepričanje, da se uči le zaradi učiteljev in staršev, ne pa zaradi sebe. To je seveda povsem zgrešeno. Če se otrok želi učiti in spoznavati nove stvari, je dolžnost vseh, da mu to omogočijo.”

S tem se strinja tudi Gabi Bric, dolgoletna vzgojiteljica predšolskih otrok z bogatimi izkušnjami pri pripravi otrok na šolo. Poudarja, da morajo na tem področju vsi, tako starši kot vzgojitelji, ravnati zelo previdno in z občutkom. “Opismenjevanje je proces, ki se pri otrocih začne spontano, in to že veliko pred vstopom v šolo. Otroci običajno najprej želijo vedeti, katera je določena črka ali kaj pomeni določen napis, sčasoma pa želijo črke napisati še sami. Če pri otroku opazimo zanimanje, ga seveda ne zavirajmo, marveč spodbujajmo. Seveda bi bilo skrajno neprimerno, če bi otroka skušali na silo naučiti pisati in brati.” Gabi Bric dodaja, da v mali šoli ne učijo črk, ampak otroke po posebnem programu samo pripravljajo na proces načrtnega opismenjevanja, ki se začne v osnovni šoli. Pri tem je zlasti velik poudarek na urjenju grafomotoričnih spretnosti.

Pomen priprave na šolo

Dr. Ljubica Marjanovič Umek poudarja velik pomen, ki ga ima v procesu opismenjevanja priprava na šolo oziroma mala šola, kot ji pravimo. Zadnjih dvajset let je obvezna za vse otroke, predtem so jo obiskovali le otroci v vrtcih, otroci, ki niso obiskovali vrtca, pa le, če so tako želeli starši. Kot pravi dr. Marjanovič Umek, so se pri testiranju pripravljenosti na šolo pred dvema desetletjema in več med otroki pogosto kazale velike razlike. Tako ni bila redkost, da so otroci šele na tem preizkusu, tik pred vstopom v šolo, prvič držali v rokah svinčnik in papir. To je danes seveda nepredstavljivo; otroci v povprečju znajo in vedo veliko več, kot je znala generacija njihovih staršev. So otroci danes toliko sposobnejši in pametnejši? “Ne,” pravi dr. Marjanovič Umek, “le družbeno okolje se je v minulih desetih, petnajstih letih tako zelo spremenilo. Danes imajo otroci veliko več možnosti, predvsem teh, ki jih ponuja sodobna tehnologija, zato so se spremenili tudi dražljaji iz okolja, ki vsakodnevno vplivajo nanje.”Dr. Marjanovič Umek poudarja še nekaj. Kot pravi, je investicija v predšolsko obdobje zelo pomembna. Otroci, ki jim starši in vzgojitelji omogočijo pogosto in kakovostno uporabo jezika v obliki rednih pogovorov in branja, bodo ob vstopu v šolo pripravljeni na nove izzive, ki jih bo prednje postavil proces opismenjevanja, in se zlahka naučili samostojnega branja in pisanja. Vsekakor veliko hitreje, kot otroci, ki se bodo šele v šoli srečali s pisano besedo. Ker se bodo naučili brati, bodo lahko sami poiskali knjige, ki jih bodo želeli brati, in se tako še več in hitreje naučili novih spoznanj in dejstev. Njihov miselni svet bo kot odpirajoče se škarje. Zato je predšolsko obdobje tako zelo pomembno za prav vsakega otroka. In če se vrnemo k vprašanju z začetka: nikakor ne sme biti dilema, ali naj otroka opismenjujemo že pred vstopom v šolo ali ne. Edino vprašanje je le – kako kakovosten in vsestranski naj bo proces opismenjevanja.

Mami, kaj piše tukaj?

Otrokova radovednost nas preseneti že v zgodnjem otroštvu, ko je misel na učenje in osnovno šolo še daleč.

Otrok si z zastavljanjem vprašanj ter z našimi odgovori bogati znanje, jezikovne sposobnosti in besedni zaklad. Poleg tega spoznava simbole za glasove – črke, ki sestavljajo pisano besedo. Vsak dan opazuje starše, starejše brate in sestre pri branju knjig, časopisov in revij. In kaj kmalu nas vpraša: “Mami, kaj piše tukaj?” To je naravni potek otrokovega razvoja, tako se izraža njegova želja po odkrivanju novih znanj in skrivnosti. Posredovati mu moramo pravilne odgovore in spodbujati njegovo potrebo po znanju.

Ob večernih zgodbah

Otrok nas zavzeto posluša, sprašuje, hoče vedeti, kje smo kaj prebrali in kje to piše. Videti hoče ilustracije v knjigi, hkrati pa poskuša prepoznati določene črke in jih poimenovati. Večkrat zahteva, da mu znova preberemo kak še posebno privlačen odlomek. Po nekajkratnem branju iste zgodbe pozna besedilo in ve, kje kaj piše. Kadar bi ga radi zaradi lastne utrujenosti prelisičili, preskočili nekaj besedila in hitreje zaključili zgodbo, nam to k sreči ne uspe. Otrok nas opozori, da mu odlomka nismo prebrali enako kot prejšnji večer.

Zakaj “k sreči”?

To nam pokaže, da je otrok natančen in pozoren poslušalec! Prepričani smo lahko, da se njegova sposobnost slušnega zaznavanja, poslušanja, razumevanja in pomnjenja dobro razvija. Poslušanje in slušno zaznavanje otroci razvijajo spontano, po naravni poti razvoja, v igri — seveda če jim prisluhnemo in sledimo njihovi vedoželjnosti.

Pohvalimo in ne popravljajmo

Otroci se na nevsiljiv in zabaven način učijo spretnosti in razvijajo sposobnosti, ki jim bodo pozneje odprle pot do branja in pisanja. So zahtevni in natančni opazovalci, ki nas posnemajo. Opazujejo nas pri pisanju in si tudi sami želijo zapisati svoje ime. Prosijo nas, naj jim ga zapišemo. Po svojih sposobnostih ga nato posnemajo, preslikujejo ali prepisujejo. Zapisujejo posamezne črke ali pa kar celotno ime. Včasih spremenijo vrstni red črk, na primer: MACNA = MANCA, MATVEŽ = MATEVŽ. Toda zanje je ta zapis najlepše lastno ime! In prav je tako! S svojim zapisom so zadovoljni in nanj ponosni. Naloga staršev je, da jih pri poskusih branja in pisanja podpremo s pohvalami in odobravanjem. Ne opozarjamo jih na napake, ne popravljamo jih prezgodaj!

Naj urijo glasove

Z različnimi glasovnimi igricami, z oponašanjem živali, naravnih in drugih zvokov, ki nas obdajajo, otroci urijo glasove. Pri tem jim pokažemo tudi črke, ki označujejo te zvoke, saj se jim to zdi zanimivo (brnenje motorja – brrrrr, kača sssss). Če otrok želi, mu napišemo vso besedo. Lahko mu jo tudi črkujemo, toda vedno jo moramo prebrati tekoče in vezano, tako kot jo izgovarjamo. Tako otrok spozna, da se črke povezujejo in sestavljajo nove besede.

Vedno v igri

Te dejavnosti naj vedno potekajo v obliki igre, zabavnega in koristnega druženja z otrokom! Ne silimo ga z vajami in učenjem, še preden sam pokaže zanimanja za branje in pisanje!

Tudi če bo znal napisati in prebrati “samo” svoje ime, je to dovolj. Pravo učenje ga tako ali tako čaka ob vstopu v prvi razred. Z dobrim učiteljem, s primernimi spodbudami ter z vašo podporo vas bo kmalu razveselil, ko bo s ponosom prebral svoje prve zapisane misli!

Vir: Viva

Naslednji prispevek

Najdražja poročna obleka

13 junija, 2012 0