Če so se nekdaj s pozitivnimi učinki dotika ukvarjali predvsem tisti, ki so raziskovali človeško dušo, se v zadnjem času z njim vse bolj ukvarjajo tudi tiste znanosti, katerih osrednje področje je telo in kemični procesi v njem, in javnost seznanjajo s presenetljivimi spoznanji in odkritji. Ljudje potrebujemo telesni dotik ne le za dobro naše duše, temveč je neprecenljivega pomena tudi za naše telesno zdravje.
Natanko 40-krat na minuto nežno zdrsijo prsti fiziologinje Kerstin Uvnäs Moberg po mehkem trebuščku. Po petih minutah je masaža za dobro počutje v Inštitutu Karolinska v Stockholmu končana. Izmerita se krvni tlak in srčni utrip, zatem mora vidno sproščena podgana znova v kletko. »Masaža žival tako zelo pomiri, kot če bi ji dali narkozo,« razloži osupljiv rezultat profesorica fiziologije na Univerzi v Uppsali in vodja oddelka za fiziologijo in farmakologijo na Inštitutu Karolinska. Moberg in njeni švedski kolegi skušajo s takšnimi poskusi ugotoviti, kaj se, tudi pri človeku, dogaja v telesu ob nežnem dotiku ali terapevtski masaži.
Na 1,7 kvadratnega metra kože je razporejenih približno pet milijonov celic čutnic, ki zaznavajo vsak dotik naše površine. Največ čutnih receptorjev je na obrazu, ustnicah, jeziku in konicah prstov. Senzorji javijo vsak še tako rahel dotik. Razvejane živčne poti razdelijo signale po vsem telesu vse do možganov. Toda za nežnosti imamo razvito posebno živčno mrežo, je pod vodstvom švedskega nevrofiziologa Hakana Olaussona odkrila skupina znanstvenikov. Ta C-živčna vlakna, ki so odgovorna le za prevajanje nežnosti v možgane, te vrste dražljaje posredujejo nadvse počasi, le meter na sekundo. Do nedavna je bila funkcija teh vlaken nepoznana, dokler znanstvenikom oddelka za klinično nevrofiziologijo na Univerzi Sahlgrenska ni prišlo na pomoč naključje oziroma bolnica z nadvse redko boleznijo, zaradi katere »hitra« živčna mreža, s katero zaznavamo vse druge dražljaje, ni delovala. Delovala pa je živčna mreža, odgovorna za nežnosti. Bolnica ni čutila, če so jo ščipali ali praskali, čutila pa je prijeten pritisk, ko so jo po roki božali s slikarskim čopičem. Znanstveniki so tako lahko s pomočjo računalniške tomografije prvič nemoteno (brez delovanja hitrih A-živčnih vlaken) opazovali učinek nežnosti in ugotovili, da je počasnost teh živčnih vlaken verjetno povezana s tem, da posredujejo v možgane tudi informacijo, da ta dražljaj ne predstavlja nevarnosti. Hkrati so ugotovili, da ti signali potujejo v tisti del možganov, ki je odgovoren za čustva in izločanje hormonov, ki pozitivno vplivajo na naše počutje.
Biokemični ključ do sreče se imenuje oksitocin. Hormon se ob nežnem dotiku izloča v hipofizi, hormonski komandni centrali, in sproži v telesu pravo fiziološko kaskado z merljivimi posledicami. Izboljša se prekrvavitev telesa in krvni tlak se zniža. Zmanjša se izločanje stresnih hormonov in spodbudi delovanje imunskega sistema ter prebave. Toda nežni dotiki imajo še veliko bolj pomembno vlogo v telesu. Ameriški farmakolog Saul Schanberg z Univerze Duke v Durhamu je izsledil hormone, ki so bili odločilni za razvoj. Ko je deset dni stare podgane za kratek čas ločil od njihovih mater, so te izločale manj rastnega hormona. Hkrati se je zmanjšalo tudi sproščanje pomembnega encima, ki usmerja rast celic in njihovo diferenciranje. Pomagala ni niti injekcija rastnega hormona. Mladiči so začeli spet uspevati šele, ko so jih začeli redno božati z vlažnim čopičem, ki je služil kot nadomestek za jezik njihove matere. Moteno hormonsko ravnovesje se je znova uredilo. To je očitno razlog, zakaj vsi sesalci svoje mladiče ližejo, čistijo in božajo, zato človeku podobne opice svoje mladiče leta dolgo nosijo ob sebi in zato tudi otroci brez pozornosti in nežnosti staršev zaostajajo v razvoju in zakrnijo.
V letih od 1915 do 1945 so v sirotišnicah različnih mest v ZDA opravili več raziskav, ki so se jih lotili predvsem zato, ker je od 90 do 99 odstotkov dojenčkov, ki so prišli v sirotišnice, umrlo že v prvem letu. Tisti, ki so preživeli, so zaostali v telesnem in duševnem razvoju. Dojenčkom je bila na voljo vsa potrebna hrana in zdravniška oskrba. Raziskave so odkrile, da je pomemben dejavnik, ki vpliva na visoko smrtnost v sirotišnicah, pomanjkanje osebja. Ko so zaposlili dodatne negovalke, ki so imele na voljo dovolj časa, da so otroke pestovale in se igrale z njimi, se je smrtnost pomembno znižala. Hkrati so dojenčki hitreje pridobivali težo in se tudi drugače normalno razvijali.
»Telesna bližina je absolutno nujna za normalni razvoj dojenčka,« trdi znanstvenik Schanberg, »toda vsak nežen objem tudi pri odraslih povzroči občutek večje gotovosti in zmanjša občutek strahu.Verjetno je potreba po dotiku v nas genetsko zakoreninjena.« To dokazuje tudi znan poskus, ki ga je zoolog Harry Harlow izvedel že konec petdesetih let. Osirotele rezus opice so se raje odločile za plišasti nadomestek mame, četudi ni imel hrane zanje, in ignorirale kovinsko mamo, čeprav je imela v rokah stekleničko z mlekom. K njej so se odpravile le nerade, takrat, ko je bila lakota že res huda, in se takoj, ko so si do polovice napolnile želodček, vrnile k plišasti mami. To pomeni, da so bile raje lačne, kot da bi se odpovedale nežnemu dotiku krznu podobnega pliša. Tudi dojenčkom se dogaja podobno, najbolje uspevajo ob intenzivnem telesnem stiku s svojimi starši. Znanstvena dognanja dokazujejo, da novorojenčki globlje zadihajo, če ure dolgo ležijo na materinem ali očetovem trebuhu. Ta metoda, ki jo imenujejo kengurujanje, se vse pogosteje uporablja tudi pri nedonošenčkih. Po naključju so jo odkrili konec sedemdesetih let v glavnem kolumbijskem mestu Bogota. Ker niso imeli dovolj inkubatorjev, so nedonošenčke, tudi tiste, ki so tehtali manj kot 2000 gramov in še niso mogli sami regulirati svoje telesne temperature, poslali s starši domov. Mati ali oče sta jih pod obleko nosila ob sebi ves dan. Kolumbijski znanstvenik Juan Gabriel Pelaez z Univerze Javeriana v Bogoti je v British Medical Journal poročal, da je ta metoda vsaj tako učinkovita kot inkubatorji.
Tudi normalno donošeni novorojenčki ob intenzivnem telesnem stiku z materjo hitreje pridobivajo težo, mirneje spijo in izločajo manj stresnih hormonov. Znanstveniki opažajo še nekaj bolj pomembnega: hitreje in bolje se razvijajo tudi njihovi možgani. Slike dojenčkovih velikih možganov, narejene s pomočjo pozitronske emisijske tomografije, kažejo, da vsak nežen objem staršev deluje kot stikalo za več milijard nevronov. Te živčne celice se začnejo spontano povezovati in spajati. Otroški psihiater Stanley Greenspan z Univerze Georgea Washingtona trdi, da občutki dobesedno gradijo možgane, in se zavzema za to, da starši ne bi prevažali dojenčkov v otroških vozičkih, temveč bi jih nosili ob sebi na prsih ali hrbtu.
Četudi se v moderni družbi pogosto zdi, kot da je iz različnih razlogov pozabila na dotik in nežnosti ter bi se bilo treba teh veščin učiti na novo, ni tako. Znanje »pravilnega božanja« nam je namreč prirojeno. Kdor zavestno opazuje, kako božamo otroka ali domačo žival, bo ugotovil, da to povsem intuitivno naredimo približno 40-krat na minuto. To je frekvenca, pri kateri se izloča največ hormona oksitocina. Žal se ta, tudi če ga je naenkrat veliko v telesu, v njem zadržuje le nekaj minut. Zato velja priporočilo, da je treba vajo pogosto ponavljati. Znanstveniki trdijo, da tudi odrasli potrebujemo vsaj štiri objeme na dan. Ti nas ne le osrečujejo, temveč uravnavajo naš krvni tlak, znižujejo stres, spravijo v pogon imunski sistem in izboljšajo spanec. Torej…
Zaradi strahu pred obtožbo spolnega nadlegovanja se ljudje v Združenih državah Amerike vse manj dotikajo. Posledica tega sta naraščajoče nasilje in agresivnost. Toda tudi v nekaterih evropskih državah je telesni dotik med ljudmi na najnižji zgodovinski točki. »Še nikoli se nismo tako malo dotikali kot danes,« opozarja Charles Spence, profesor psihologije na Univerzi Oxford, ki je leta 2005 objavil študijo o propadanju čuta za dotik. Njegov povzetek: nesluten razcvet wellness industrije je poskus modernega človeka, da bi potešil svojo lakoto po dotiku.
Doc. dr. Darja Paro Panjan, služba za neonatologijo, Pediatrična klinika Ljubljana: »V številnih kulturah Daljnega vzhoda je masaža del vsakodnevne nege dojenčkov. Na zahodu se do nedavna ni uporabljala, od 80. let prejšnjega stoletja pa se njena uporaba povečuje. Potekajo številne raziskave, v katerih skušajo ovrednotiti kratkoročne in dolgoročne učinke taktilne stimulacije (dotik in nežnost v prevedenem pomenu pomeni taktilno stimulacijo) na otrokovo rast in razvoj. Obstajajo dokazi, da so bili nedonošenčki, pri katerih je bilo v siceršnjo obravnavo vključeno ‘kengurujčkanje’ (lega nedonošenčka na materinih prsih s stikom koža na kožo) prej odpuščeni iz bolnišnice, imeli so manj dihalnih premorov in so bolje pridobivali težo. Obstajajo tudi dokazi, da pravilni taktilni dražljaji v skupini stabilnih nedonošenih otrok izboljšajo pridobivanje teže, mineralizacijo kosti ter povečajo otrokove zmožnosti pozitivnega odziva in prilagajanja na okolje. Opravljajo se tudi raziskave o pomenu masaže pri nekaterih bolezenskih sklopih pri dojenčkih in večjih otrocih, vendar so si izsledki nasprotujoči. Pretirana taktilna/kinestetična stimulacija, stimulacija ob nepravem času ali ob določenih bolezenskih stanjih je lahko tudi škodljiva.«
Članek objavljen v reviji Nika