Ali otroke vzgajamo ali se vzgajajo sami?

O otrocih kroži seveda še veliko več rekov, od tistega “Kar se Janezek nauči, to Janez zna” pa do onega “Majhni otroci, majhen križ, veliki otroci, velik križ”. Tako se konec koncev včasih zalotimo pri misli, da nam pošteno presedajo, da nas s svojimi zahtevami, željami, pričakovanji in neskončnimi vprašanji spravljajo ob živce. Če pa isti odnos pogledamo iz drugega zornega kota, dobimo včasih prav presenetljive slike. Astrologija je polna razlag, kakšne medsebojne odnose imajo pripadniki posameznih znamenj, kadar gre za otroke in starše, na primer kako lahko shajata oče Oven in sin Bik ali oče Bik in sin Oven ter nato vse do konca zodiaka, torej do znamenja Rib. V osnovi si s temi besedili lahko pomagamo, za kaj več pa je le treba pokukati v natalni karti (”horoskopa”) obeh oseb, kjer je medsebojni odnos ponavadi razgaljen do take mere, da je težko kaj skriti.

Kako vidimo svoje otroke?

Glede na to, da je natalna karta v astrologiji razdeljena na dvanajst hiš, astrologi otroke (enako kot ljubezen, spolnost, igro, zabave, ustvarjalnost in še marsikaj) razvrščamo v peto astrološko hišo. Ko jo preučimo, lahko iz posameznikove karte ugotovimo, kakšen odnos ima ta oseba do otrok, koliko je pripravljena vlagati vanje, zatem možnost, ali otroci v njenem življenju sploh bodo, kdaj in koliko, in podobno. Kot v preostalih hišah horoskopa je tudi tu možnih nešteto možnosti – v tem polju je lahko veliko planetov, lahko nobenega. Ocena marsikoga, da prazna peta astrološka hiša pomeni, da ta oseba ne bo imela otrok, je seveda napačna, saj tako enostavno le ne gre. Če naj bi število planetov avtomatsko kazalo na število otrok osebe, koliko planetov bi v peti hiši svojega horoskopa morala imeti denimo Marija Terezija – sedemnajst? Znani so tudi primeri z veliko planeti v tej hiši, a ima oseba samo enega otroka, pa tudi obratno, da ima neka oseba več otrok ob čisto prazni peti hiši.

Vsekakor je treba upoštevati planet, ki je povezan z znamenjem, katero se nahaja na vrhu (to je na začetku) te hiše, saj je od njegovega položaja zelo odvisno, kaj se v življenju dane osebe dogaja v zvezi z otroci, ne smemo pa zanemariti tudi Merkurja, planeta, ki je nekako “zadolžen” za otroke in mladost nasploh, v ženskem horoskopu pa seveda marsikaj pokaže tudi položaj Lune (materinstvo). Tako je v horoskopu lepo videti, da so otroci naša sreča po eni ali pa težava po drugi strani. Nekateri otroke smatrajo za svoje izpolnjenje, jih idealizirajo in opravičujejo vsako njihovo potezo. Drugi morda za svoje otroke nimajo časa ali pa so do njih preveč zahtevni. Tudi primerov, ko želijo starši lastne neuresničene sanje izživeti skozi otroke, je zelo veliko.
 

Otroci kot del karme

Če ta odnos pogledamo z nekoliko drugačnega zornega kota, lahko vidimo, da gre za nemara najbolj karmičen odnos med vsemi. Ni dvoma, da srečamo osebo, ki nam mora v življenju nekaj nuditi, dati, vzeti ali povzročiti, in to potem povezujemo z usodo ali karmo. Vendar pa smo prav starši, kot je dandanes vse bolj znano in jasno, tisti, ki moramo vpeljati otroka v življenje, ki mu je bilo zapisano (usojeno) in mu ustvariti prav tiste pogoje, da bo njegova naloga čimbolj natančno takšna, kakršna je bila predvidena, preden se je odpravil na ta svet, kar že samo po sebi govori o karmičnem poslanstvu. Zadeva je še nekoliko bolj zapletena, saj so tudi otroci del naše karme, saj so tu zato, da znamo, se naučimo ali pa trpimo zaradi svoje sposobnosti ali pa nesposobnosti starševstva, torej naloge, ki ni niti najmanj lahka. Istočasno pa se ti isti otroci učijo od nas, da bodo v določenem obdobju tudi sami postali starši in s tem opravili pomemben del lastne karme. In tako gre veriga naprej, ljudje pa smo – predvsem pod vtisom danes še vedno veljavne Darwinove teorije – pogosto zmotno prepričani, da smo na svetu samo “zaradi ohranitve vrste”, torej človeštva.

V resnici gre za nekaj veliko večjega. Zato pri starševstvu ne gre za enovito nalogo, temveč za poslanstvo. To poslanstvo se začne že veliko prej, celo pred spočetjem. Ni namreč vseeno, kake vrste je odnos, preden do spočetja sploh pride. Naslednja, v številnih primerih najbolj bistvena točka, je spoznanje nosečnosti. Kako reagira mati, kako oče, kako okolica? Ali je mati obsijana s srečo, da bo izpolnjena v materinstvu, in ali je oče ponosen na to, da bo imel družino in potomce? Kako bosta povedala staršem? Ali bodo njune sreče veseli tudi oni?

Ali pa gre za čisto drug primer, ko bo nosečnost mater popolnoma presenetila in sploh ne bo vedela, kaj ji je storiti? A četudi bo sama morda srečna, kako povedati bodočemu očetu? Ali bo vzhičen tudi on ali pa se bo morda odvrnil od nje, ker na primer “ni dovolj pazila”? Ali se bosta, če sta tudi srečna oba, prisiljena odpovedati študiju ali pa ju bo morda družina postavila na cesto, “prešuštnika”? Vse take in še mnoge druge dileme, občutja in strahove je mogoče videti v astrološki, to pot v otrokovi rojstni karti in vsa ta občutja imajo za njegov razvoj bistven pomen.

Poreče kdo, češ tedaj otrok še ne ve, ne zazna in ne čuti ničesar, vendar to ne drži. Točka, kjer je mogoče opaziti in študirati ta občutja, četudi nam starši nikoli kasneje niso govorili o teh okoliščinah, se imenuje “vrh neba” ali MC, predstavlja pa deseto hišo, “hišo statusa”. Po enem od pogledov na horoskop se ta točka časovno izenačuje z dnevom, ko po nauku budizma duša vstopi v telo, medicina pa že v tako zgodnji stopnji razvoja tudi že govori o zaznavanju oziroma možganskih vtisih, t.im. engramih, ki se vtisnejo globoko v podzavest. In tak vtis o nesprejetosti že ob samem pojavu je vse kaj drugega kot dobrodošlica na ta svet. Človek s tako “informacijo” vleče komplekse in težave skozi celo življenje in pogosto sploh ne ve, kje je njihov izvor.

Kdo vzgaja naše otroke preberite na Utrinek.si