• 60 – 120 milijonov v mililitru se imenuje normospermija
• 20 – 60 milijonov v mililitru se imenuje hipospermija
• Manj kot 20 milijonov v mililitru se imenuje oligospermija
• Ko v ejakulatu ne beležimo spermijev pojav imenujemo azoospermija
Azoospermija je lahko sekretorna in ekskretorna.
V tem stanju testisi ne proizvajajo spermijev. Najpogostejši vzroki tega stanja so:
• Genetske mutacije ali nenormalen kariotip (Klinefelterjev sindrom)
• Obojestranski kriptorhidizem (testisa se ne spustita v mošnjo)
• Vnetje testisov
• Hormonski deficiti in motnje
• Obsevanje ali kemoterapija v sklopu raznih malignih obolenj
Zelo pomembno je določiti za katero obliko sekretorne azoospermije gre. V odvisnosti od vsebnosti FSH (folikulostimulativni hormon), obstajajo trije tipi:
• Azoospermija z visoko vsebnostjo FSH
• Azoospermija z normalno vsebnostjo FSH
• Azoospermija z nizko vsebnostjo FSH
Diagnoza
Se postavlja z anamnezo, kliničnim pregledom, spermiogramom, mikroskopskim pregledom. Mikroskopski pregled večkrat obide videz sperme in omenjeno motnjo, zato je mnogokrat potrebna biopsija testisov.
Zdravljenje
Zdravljenje je mogoče samo v primeru pomanjkanja vsebnosti FSH hormona, v nekaterih primerih počakamo na spontano ozdravitev, pri npr. obsevanju in kemoterapiji, ter pri nekaterih genetskih anomalijah in težkih poškodbah testisov (po vnetjih ali travmah) pa je napoved zelo slaba. V nekaterih primerih v tkivu testisov obstajajo spermiji in sicer v zelo majhnem številu, za potrditev pa je potrebna biopsija testisov. Pri tem se lahko nekaj teh spermijev uporabi za oploditev z intracitoplazemsko injekcijo spermijev (ICSI).
Pri tej anomaliji je produkcije spermijev mogoča, vendar zaradi preprek v semenovodih ne dospejo v ejakulat, pri mikroskopskem pregledu spermiji niso opazni. Anomalije so prirojene ali pa obstajajo zunanji dejavniki, ki povzročijo defekte. Prirojene anomalije najpogosteje prizadenejo začetek semenovodov, t. i. visoke anomalije zaradi katere ni prišlo do pravilnega spajanja odvodnih kanalov sperme. Med zunanje povzročitelje štejemo poškodbe, operacije ali infekcije.
Diagnoza
Diagnoza se postavi z anamnezo, spermiogramom, kliničnim pregledom, s hormonskim prejemkom, ultrazvokom in z radiološko oz. kirurško eksploracijo.
Zdravljenje
Zdravljenje je kirurško, napoved je dobra – uspešnost 60%.
Preberite še: