Babice in dedki – neprecenljiva modrost

Dve babici in dva dedka

Z rojstvom otroka pridejo na svet tudi nove vloge. Če je vse po sreči, se otroku pridružita dve babici in dva dedka, štirje novi obrazi, ki prinašajo sporočila preteklih generacij … Ki otroku kažejo, od kod izvirajo njegovi starši, kje sta mama in oče odraščala, ob kom sta se naučila biti starša. Morda v družini živi še praded ali prababica, kar popestri družinsko vzdušje.
 

Babica, stara mama, nona ali…dedek, stari ata

Ob rojstvu otroka se stari starši sprašujejo, kako jim bo vnuk rekel. Morda je kar pričakovano, da bo babica »babi«, dedek pa »dedi« (oz. da ju bodo vnuki klicali, kot je v okolju, kjer družina živi, v navadi), morda pa si stari starši želijo »svoje« ime. Zakaj jim ne bi dovolili, da si sami določijo naziv, s katerim jih bodo vnuki klicali, npr. stara mama, stari ata, ata Lojze, oma, nona, nonič ipd.? Že majhni otroci bodo hitro dojeli, »kam kdo spada«, in tudi kasneje ne bodo imeli težav s pravilnim kategoriziranjem svojih starih staršev, čeprav jih bodo poimenovali vse povprek. Zakaj je težko slišati želje drugih? »Svojega dedka sem vedno klical stari nono in rad bi, da bi tudi mene vnuk tako klical.«
 

”Babi servis”

Čas, ki ga z vnuki preživijo stari starši, je brez dvoma dragocena popotnica za otrokovo življenje. Pri iskanju varstva se usmerjamo na »otrokovo dobro«, a pri tem lahko pozabljamo, kako se počutijo stari starši. So vsakodnevno varstvo sprejeli, ker so nam tako pomagali in rešili naš problem, ali zato, ker si sami to želijo? Koliko smo lahko drug do drugega iskreni in si priznamo, da nam je vnuček včasih na poti in nam je prekrižal načrte? Da bi radi imeli dneve zase in si kot upokojenci privoščili dopust, potovanje ali uresničili hobije, ki so vedno ostajali v ozadju? Kakšna čustva se v nas zganejo, ko pomislimo, koliko smo prikrajšani, ker je samoumevno, da otrok cele dneve »visi« pri nas, zaradi česar ne moremo uresničiti svojih večletnih načrtov in še za obisk pri frizerju nimamo časa? In morda smo kot dedki in babice še bolj zaposleni in »priklenjeni« kot v času, ko smo hodili v službo?

Kako zavrnjene se počutimo, ko snaha odpelje vnuka v varstvo k svoji mami, sami pa ostanemo »brezposelni« in se borimo za stike z vnukom? Tako bi ga radi popazili enkrat ali dvakrat tedensko, pa naletimo na gluha ušesa pri svojem sinu ali hčeri … Kako se približati drugemu? In zakaj nam kot staršem ne uspe skleniti dogovora, ki bo ustrezal vsem šestim staršem?
 

Modrost starejših

Stari starši so v družini pomemben vir učenja in modrosti. S svojimi izkušnjami peljejo otroka v svet, ko mu s svojim pripovedovanjem prikazujejo prigode iz svojega otroštva. Tako s svojo preprostostjo pripomorejo, da se družinske vrednote oblikujejo daleč stran od materialistično usmerjenega sveta. Ob izkušnjah npr. skromnega obdarovanja ob praznikih prinašajo vnukom nove predstave o življenju.

Stari starši svojim naslednikom ne prenašajo samo »ljudskega izročila«, pesmi, običajev in navad, ampak pogosto tudi čustveno obarvane pripetljaje, ki mladim sežejo globoko v srce. Ob vsem tem pa se krepi čustvena vez, in dva človeka, ki sta si v letih zelo oddaljena, sta si vse bolj blizu. Včasih morda preveč …
 

Zanke ljubezni

Družine so preplavljene s čustvi; z deljenjem svojih doživetij nehote delimo tudi čustva, ki se tako prenašajo iz generacije v generacijo. S pripovedovanjem in poslušanjem zgodb se mlajši rodovi ne samo učijo od starejših, ampak se tudi čustveno bogatijo. Pozorni moramo biti le, da se čustvena napetost, bolečina in trpljenje, ki odseva iz izkušenj, ne prenašajo na mlajše. Ti se bodo lahko nehote čutili krive in odgovorne za trpljenje, ki so ga starejši doživljali ob dogodkih v preteklosti, kar pa ni za nikogar konstruktivno. »Le pojej vse do konca − če bi ti vedel, kolikokrat sem bil lačen …« Starejši se morajo namreč s svojo preteklostjo sprijazniti, otroci in vnuki pa iz izkušenj »pobrati« koristna vodila za svoje življenje. Prenašanje težkih občutij drug na drugega v družini ne vodi v zadovoljstvo vseh.
 

Nova priložnost – zaslužijo (zaslužite) si jo!

Starši si zagotovo zaslužijo novo priložnost kot stari starši. Čeprav so morda odnosi med dvema odraslima generacijama skrhani in preveč razboleli, je rojstvo otroka priložnost, da se pomirimo s svojimi starši. Ne čakajmo na njihov odziv, temveč naredimo prvi korak. Če ni komunikacije med dvema mamama, se z rojstvom otroka okrepijo čustva, ki pomagajo, da se dve odrasli ženski zbližata in pozabita na zamere iz preteklosti. Če sta oče in sin v konfliktu, novo bitje v družini kliče po tem, da presežeta nesporazume.

Najhujša krivica otroku, sebi in starim staršem je izguba ljubezni. Ljubezni, sprejetosti, naklonjenosti, ki bi lahko obstajala, če bi odpustili in presegli skelečo bolečino. Prvi pokličimo mamo oziroma očeta, prvi navežimo stik s svojo hčerko ali sinom, ki sta postala starša. Ne zaradi njih, ampak zaradi sebe! Ker si zaslužimo novo priložnost in nas naša sprememba lahko pomiri! Spregovorimo z drugim z občutkom sprejetosti in povezanosti, ki v vseh letih izogibanja drug drugemu vendarle ni umrla! Spregovorimo z ranljivostjo in zanjo sprejmimo odgovornost! Dotaknimo se drugega z občutkom, da nam je še vedno pomemben in drag!

Če otrok nima možnosti spoznati svojih starih staršev, pa čeprav so živi, bo prikrajšan za dragocene izkušnje. Ob tem se ne bo naučil, kako starši zmorejo postavljati mejo med svojo primarno družino in družino, kjer živita babica in dedek. Hkrati ne bo spoznal, kako preskočiti zamere in kako prizadetost zamenjati s spoštljivim (čeprav morda distanciranim) odnosom.
 

Mama in oče sta najboljši par!

Nepretrgano poudarjanje, da so starši bistveni za otrokov razvoj, se nanaša tudi na odnose s starimi starši. Starši bosta nenehno določali pravila tudi pri vzgojnih prijemih starih staršev. »Ne kupujta mu ničesar, ne razvajajta ga, spat ob osmih, vztrajajta pri pospravljanju, računalnik le uro na dan ipd.« − ob tem bosta oba od staršev trčila ob svoja občutja iz otroštva. Prebudi se ne le tisto, česar sama nista doživljala ob morda prezaposlenih starših, ampak tudi vsa čustva, ki so ostala neuslišana. Postavljanje meja do starih staršev bo izpostavljalo njuno ranljivost, otroško ranljivost, ki bo njiju zahtevala, da sebe kot moškega in žensko še razvijata. Zakaj se z mamo ne morem dogovoriti, kdaj lahko pride na obisk, in toleriram nenapovedane »vdore« le zato, da bi videla vnukinjo? Zakaj ne morem zaščititi naše družine in povedati, kaj si želimo, tudi ko čuva otroka? Zakaj vedno »kleknem« kot majhna punčka, ko pridem iz službe k njim po otroka in jih čakam, da se skupaj še naigrajo? In zakaj kot dedek oziroma babica ne morem zaupati hčerki ali sinu, da bodo znali poskrbeli za svojega malčka? Ali morda ne zaupam sebi in menim, da mi ni uspelo vzgojiti svojega otroka tako, kot bi si želel/-a? Ali morda na trenutke »potrebujem« vnuka zase, ker mi je dolgčas, ker ne čutim sreče in zadovoljstva s svojim zakoncem?

Babice in dedki ne samo popestrijo otrokov vsakdan, ampak obarvajo njegov čustveni svet in pustijo v spominu neprecenljive sledi. Le dovoliti jim moramo!

Članek objavljen v Otrok in družina, december 2006

Avtorica: Nataša Rijavec Klobučar