Brez pravljic ni otroštva

Pravljice so zagotovo najkrajša pot k individuaciji človeka in približevanju arhetipom v vsakdanjem življenju posameznika.

Pravljice so najboljša psihoterapija
Dr. Jože Magdič, nevropsihiater in jungovski psihoanalitik

Zakaj otrokom pripovedovati pravljice?
Prek pravljic se otrok v procesu individuacije svoje osebnosti poslavlja od arhetipskega nezavednega. Hkrati se prek pravljic v posameznikovo usodo aplicirajo večne arhetipske resnice (biološke in genetske) oziroma resnice človeškega duha. Otroku želimo s pravljicami polepšati življenje, mu na primer pomagati, da se znebi nočnega strahu. Ko otrok doživlja nočni strah, se njegov ego osamosvaja in doživlja arhetipe, ne samo na prijeten, temveč tudi na neprijeten način. S pravljicami otroku pomagamo, da se poslovi od arhetipskega in da se njegov jaz lažje vživlja v realno življenje.

Ali obstajajo pravljice, ki so primernejše za dečke oziroma deklice?
Iz pravljic se učita oba spola. Rdeča kapica je na primer pravljica, ki vpliva na eni strani na individuacijo ženskega jaza, hkrati pa terapevtsko učinkuje tudi na moškega, da mora skrbeti za ‘Rdečo kapico’ v sebi, se pravi za ženski del sebe.

Ali so pravljice terapevtske tudi za odrasle?
Nekoč, ko še ni bilo televizije, so odrasli preživljali dolge večere ob skupnih opravilih in si pripovedovali različne zgodbe in pravljice, kar je imelo zanje zagotovo terapevtski učinek. Menim pa, da je že od nekdaj tisti končni smisel pravljic v ohranjanju človeške vrste, na kar kažejo za pravljice značilni konci: bila sta srečna …, živela sta dolgo …, imela sta družino itd. Zavedati se moramo, da pravljica ni novela ali članek, da so pravljice nastajale tudi iz zgodovinske potrebe človeškega duha.
V različnih zgodovinskih obdobjih so imele kompenzacijsko vlogo v boju zoper enostranskost nekaterih življenjskih nazorov. Iz vsebine pravljic lahko zato sklepamo, kakšna je bila kriza družbe, v kateri je pravljica nastala. Pri tem velja omeniti, da čim starejše so pravljice, tem bolj so splošno človeške, in čim mlajše so, tem bolj so povezane z aktualnimi problemi nekega naroda v nekem zgodovinskem trenutku.

Slovarček:
– arhetip: praslika, ki deluje znotraj človekove psihe; njen simbolični izraz so figure in liki, ki jih je človek ustvaril v mitih in zgodbah
– individuacija: proces, ko posameznik napreduje k psihološki celoti / proces duševne rasti tistega, ki si je postavil za cilj, da postane človek, kakršen pravzaprav je / po Jungu traja ta proces vse življenje

Pravljice ustrezajo otrokovemu dojemanju samega sebe in sveta.

Kaj morajo vedeti starši?
Mag. Tilka Jamnik, promotorka branja v Pionirski knjižnici v Ljubljani

V katerem obdobju otrok najbolj potrebuje pravljice?
Pravljice so najprimernejša literatura za otroke v predšolskem in zgodnjem bralnem obdobju. Zato tudi razvojno in bralno obdobje otroka starega od 3–9 let imenujemo pravljično obdobje. (Sicer pa jim pravljice prebiramo tako dolgo, dokler si to sami želijo.) Pravljice ustrezajo otrokovemu dojemanju samega sebe in sveta. Vsakdanji realni svet se namreč pridruži nevsakdanjemu, čudežnemu, oba tvorita tipično otroški pogled na svet. Junaki, situacije in predvsem čudeži v pravljicah otroka svojevrstno (njegovemu psihološkemu razvoju primerno) pripravljajo na svet in življenje.

Kako naj pravljice interpretiramo?
Pravljice otroku pripovedujemo na pamet ali beremo in pripovedujemo ob ilustracijah v slikanicah. Lahko pa si jih tudi izmišljamo, sami ali skupaj z otrokom! Otroka in knjigo držimo v naročju, oz. sedimo tesno skupaj z vsemi otroki v družini. Na pravljični uri v knjižnici ali v vrtcu se posedemo v poslušalski polkrog. Mlajšemu otroku več pripovedujemo na pamet ali ob ilustracijah v knjigi, starejšemu več beremo. Z otrokom se tudi pogovarjamo, če si to želi. Občasno ga spodbujamo, da po svoje ilustrira prebrano pravljico, ali se skupaj lotimo kake druge pobralne dejavnosti. Ko bo otrok začel brati sam, nam bo pravljice občasno bral on, mi pa bomo poslušali. Branje pravljice lahko povežemo na primer z ogledom risanke na televiziji ali lutkovne predstave, ki je narejena po pravljici.

Koliko pravljic potrebuje otrok?
Otrokom beremo vsak dan; nekateri strokovnjaki svetujejo 20 minut (mlajšim otrokom beremo celo manj, večjim morda tudi več). Beremo in pripovedujemo ob različnih priložnostih, zagotovo vsak večer za ‘lahko noč’, toda tudi popoldne, ker smo utrujeni ali dežuje, v čakalnici pri zobozdravniku, v avtu, ko smo obtičali v koloni na cesti … Ena pravljica zahteva tako malo časa! Poglejte na uro, če ne verjamete: pravljico v slikanici boste prebrali v treh do petih minutah! Saj je skoraj tako, kot da bi nam pravljica čas vračala! Zagotovo pa otroci in tudi odrasli občutimo skupno branje kot podarjeni čas, predvsem je to darilo nas staršev (ali drugih odraslih), ki beremo, otroku. S tem, ko mu podarjamo čas, mu potrjujemo, da ga imamo radi in želimo z njim deliti lepoto literature.

Od malega sem privržena knjigi. Ta je lahko zabavna pustolovščina, ki preseneča. Tudi učiteljica je. Lepota in bogastvo.

Včasih slutim junaka
Mojca Osojnik, pisateljica in ilustratorka pravljic

Kako nastajajo sodobne pravljice?
Zelo spontano. Vedno sem v zadregi, ko nekdo zavrta s takim ali podobnim vprašanjem in potem radovedno zre vame, v pričakovanju enega hudega odgovora, če že ne kar recepta. Pa ga ni. Po svetu hodim z odprtimi očmi in pravljica se kar zgodi. Ujet nedokončani stavek na avtobusu, preblisk pod prho … smešen oblak … pesem … Zapuščena hiša, mimo katere greš neštetokrat, potem pa te nekega dne pocuka za rokav … Ljudje. Vse, kar počno. Včasih tudi kaj povsem neprijetnega. Jezna beseda. Žalost … Še vedno zardevam, kadar me naslavljajo z otroško pisateljico. Počutim se bolj ilustratorka, ki tudi piše. Čeprav ljubim besedo, se mi zdi, da se knjig vendarle lotevam drugače kot ‘pravi’ pisatelji. Nikoli na primer ne rečem: Napisala sem pravljico. Slišali pa me boste reči: Naredila sem knjigo. Avtorska slikanica je zame idealni medij, ki enakovredno združuje besedo in likovno podobo. Stalno sem na lovu za tistim odličnim razmerjem, kjer naj bi se oba medija najbolj dopolnjevala in združena povedala kar največ. Male stvari so zelo pomembne. Tudi tisto, kar ni najbolj očitno, plete male zgodbe v ozadju. Tisto, kar lahko narišem, o tistem mi ni treba pisati. Trudim se tudi, da napisanega ne bi preveč podvajala z ilustracijo. Od malega sem privržena knjigi. Ta je lahko zabavna pustolovščina, ki preseneča. Tudi učiteljica je. Lepota in bogastvo. Morda celo neprijetna resnica, včasih. Svet zase. In vedno trening, za male sive celice seveda. Pa vendar, svojih knjig se ne lotevam niti namerno niti preveč načrtno. Včasih slutim junaka, ki se potem smuka po mojih mislih, postaja vse bolj jasen, dobi podobo, dobi značaj, temperament … in nazadnje zgodbo. Če hoče biti knjižni junak, potem mora imeti kaj povedati. Včasih je dogodek tisti, ki sproži kamenček. Prizor. Trk značajev, ki sčasoma dobijo podobo. In zgodbo. Sicer pa, ali ni že od nekdaj, tako ali drugače, predmet vse umetnosti v temelju nespremenljiva bit človeka? V pravljicah je to še posebej očitno. Seveda sledi trdo delo, gnetenje žive snovi …, ki pa je hkrati tudi užitek. Občasno vračanje v lastno otroštvo, zadnje čase tudi neke vrste dialog z mojo hčerko, vez z ljudmi, predvsem z otroki … Vesela sem, da so moje občinstvo otroci, čeprav priznam, da ne mislim vedno nujno nanje, ko delam knjigo. Jih pa spoštujem. Tako zahtevni so, kritični in neizmerno in odkrito hvaležni. Neposredni. Zelo dobro opazujejo, razumejo …