Hiperaktivni otroci – 2. del

Lukova mama je maja prišla k meni in mi potožila: “Enostavno ne zdržim več! Vsako jutro kričim in ga opominjam, naj se končno spravi iz hiše. Pisanje domačih nalog poteka ure in ure. Če ne sedim zraven njega, ne dokonča nobene naloge. Ko mu želim pomagati, se začne jeziti name in vedno se konča s prepirom. Ker velikokrat ne dokonča nalog, učitelji mislijo, da mu je za šolo vseeno. Ne glede na vsakodnevne pogovore in prošnje, še vedno zganja svoje neumnosti. Nikoli vnaprej ne predvidi posledic svojih dejanj in vzbuja občutek, kot da mu je vseeno, če me z njimi prizadene. Je zelo neprilagodljiv, včasih eksplodira zaradi najmanjše malenkosti. To me tako razjezi, da kričim še jaz, to pa položaj še dodatno poslabša. Zdaj, ko je v dobi odraščanja, veliko več laže in se izmika. Vem, da ima težave z vzdrževanjem pozornosti, ampak zakaj še vse druge neumnosti?”